Prva podkompozicija ni ena receptura, temveč skupina funkcionalno sorodnih rešitev.

V sedemnajstem poglavju smo spoznali, da prva podkompozicija ni samostojen izdelek, ampak prvi funkcionalni gradnik celotnega patentiranega sistema.

Patent je najprej določil njeno mesto v arhitekturi izuma.

Šele zdaj naredi naslednji logični korak.

Začne opisovati, iz katerih materialov je lahko sestavljena prva podkompozicija. 

Na prvi pogled bi pričakovali eno natančno določeno recepturo.

Toda patent preseneti.

Namesto ene same formulacije predstavi več različnih možnosti, med katerimi lahko izbiramo.

Zakaj?

Patent ne predpisuje ene same recepture

Veliko patentov zaščiti točno določeno sestavo.

Če spremenimo eno sestavino, patent pogosto ne velja več.

Patent BGA izbere drugačno pot.

Namesto ene same kombinacije našteje več skupin materialov, ki jih je mogoče uporabiti pri pripravi prve podkompozicije. 

To pomeni, da bistvo izuma ni vezano na eno samo surovino.

Pomembnejša je njena funkcija v sistemu.

Kaj imajo ti materiali skupnega?

To je eno prvih vprašanj, ki se pojavi ob branju patenta.

Zakaj so v isti skupini materiali, ki se med seboj na prvi pogled precej razlikujejo?

Patent v nadaljevanju opisuje, da izbrane skupine materialov lahko oddajajo protone ali sestavljene ione.

Prav to skupno funkcionalno lastnost navaja kot enega od razlogov, zakaj so vključene v prvo podkompozicijo. 

To pomeni, da patent materialov ne razvršča predvsem po njihovem izvoru ali kemijskem imenu.

Razvršča jih glede na funkcionalne lastnosti, ki jih pripisuje posamezni skupini.

To je pomembna razlika.

Patent ne sporoča:

»Uporabite natanko ta material.«

Temveč:

»Uporabite material, ki izpolnjuje določeno funkcijo.«

Funkcija je pomembnejša od imena materiala

Ta logika ni nova.

Spremlja nas že od začetka serije.

V četrtem poglavju smo ugotovili, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo.

Osemnajsto poglavje pokaže, da to načelo velja tudi znotraj prve podkompozicije. Patent ne predpisuje ene same surovine, temveč dopušča več različnih materialov, če izpolnjujejo predvideno funkcijo v sistemu.

Ponovno se potrjuje ista misel:

Patent ščiti funkcionalni sistem, ne posamezne surovine.

Zakaj patent dopušča več možnosti?

To ni le pravno vprašanje.

Je tudi tehnološko.

Različna tla.

Različne podnebne razmere.

Različni lokalno dostopni materiali.

Če bi patent zahteval uporabo samo ene surovine, bi bila njegova uporabnost bistveno omejena.

Zato omogoča uporabo različnih materialov, če izpolnjujejo enako funkcionalno vlogo v prvi podkompoziciji. 

S tem postane tehnologija prilagodljiva različnim razmeram, ne da bi pri tem izgubila svojo osnovno logiko.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo podrobno obravnavali pojem relativnega energijskega stanja.

Patent na tem mestu tega izraza ne ponavlja.

Njegova notranja logika pa ostaja enaka.

Če lahko različni materiali opravljajo enako funkcijo v prvi podkompoziciji, potem patent nakazuje, da odločilna ni zgolj njihova kemijska identiteta.

Pomembno je, ali lahko po predvidenem postopku postanejo del organiziranega sistema.

To samo po sebi še ne dokazuje, da dosežejo enako relativno energijsko stanje.

Pokaže pa, da patent razmišlja predvsem funkcionalno in sistemsko, ne zgolj kemijsko.

Široka patentna zaščita

Takšna zasnova ima še eno pomembno posledico.

Patent postane odpornejši proti enostavnim spremembam recepture.

Če bi zaščitil le eno sestavino, bi ga bilo mogoče razmeroma preprosto obiti.

Ker pa zaščiti širšo skupino funkcionalno primerljivih materialov, zaščiti predvsem tehnološki koncept. 

To je značilnost številnih tehnološko močnih patentov.

Ne ščitijo posamezne molekule.

Ščitijo način izvedbe.

Patent naredi pomemben premik

To poglavje predstavlja pomembno prelomnico.

Do sedaj je patent predvsem razlagal organizacijo sistema.

Sedaj začne odgovarjati na novo vprašanje:

Katere lastnosti morajo imeti materiali, da lahko postanejo del prve podkompozicije?

To pomeni, da v nadaljevanju ne bomo analizirali le imen posameznih materialov.

Analizirali bomo predvsem razloge, zaradi katerih jih patent uvršča v isto funkcionalno skupino.

Kaj ta del patenta odpira kot raziskovalno vprašanje?

Patent dopušča več različnih materialov.

Ne pojasni pa še podrobno, zakaj je izbral prav te skupine.

Odprta ostajajo vprašanja:

• Katere skupne fizikalne ali kemijske lastnosti imajo ti materiali?
• Zakaj patent kot pomembno funkcionalno lastnost izpostavi oddajanje protonov oziroma sestavljenih ionov?
• Ali bi lahko enako funkcijo opravljali tudi drugi materiali?
• Kako bi bilo mogoče te lastnosti neodvisno eksperimentalno preveriti?

Patent teh odgovorov na tem mestu še ne poda.

Postavi pa okvir, ki ga bomo analizirali v naslednjih poglavjih.

Kaj ta članek ne trdi

Ta članek ne trdi, da imajo vsi navedeni materiali enake kemijske ali biološke lastnosti.

Prav tako ne trdi, da je sposobnost oddajanja protonov ali sestavljenih ionov sama po sebi dokaz učinkovitosti tehnologije BGA.

Poudarja pa pomembno dejstvo:

Patent kot eno ključnih funkcionalnih lastnosti prve podkompozicije navaja prav to sposobnost in zato dopušča uporabo več različnih materialov, ki naj bi jo izpolnjevali. 

Kaj smo ugotovili?

✔ Patent ne zaščiti ene same recepture.

✔ Prva podkompozicija je lahko sestavljena iz različnih materialov.

✔ Patent jih združuje glede na njihovo funkcionalno vlogo.

✔ Kot eno skupnih lastnosti navaja sposobnost oddajanja protonov ali sestavljenih ionov.

✔ Patent ponovno potrjuje, da daje prednost funkciji pred posamezno surovino.

Ključna misel poglavja

Patent BGA ne išče ene popolne surovine. Išče skupino materialov, ki opravljajo enako funkcijo v organiziranem sistemu priprave materiala.

Osemnajsto poglavje predstavlja pomemben korak v razumevanju patenta.

Prvič začnemo spoznavati materiale prve podkompozicije.

Vendar patent njihovega pomena ne gradi na njihovih imenih.

Gradi ga na funkciji, ki jo opravljajo v celotnem sistemu.

Ponovno se potrdi rdeča nit celotne serije:

Najprej organizacija. Nato proces. Šele zatem materiali.

To ni le način pisanja patenta.

To je način razmišljanja, ki ga patent dosledno uporablja od prve do zadnje strani.

V 19. poglavju bomo podrobno analizirali posamezne skupine materialov prve podkompozicije ter raziskali, zakaj patent kot prve izpostavi prav organske kisle materiale.