Prva skupina materialov ni izbrana naključno.

V prejšnjem poglavju smo ugotovili, da patent BGA ne zaščiti ene same recepture.

Namesto tega dopušča uporabo različnih materialov, če opravljajo enako funkcijo v prvi podkompoziciji.

S tem patent pokaže eno svojih temeljnih načel.

Ne išče ene popolne surovine.

Išče skupino materialov s primerljivimi funkcionalnimi lastnostmi.

Sedaj pa naredi naslednji logični korak.

Prvič začne predstavljati konkretne skupine materialov, ki jih je mogoče uporabiti pri pripravi prve podkompozicije.

Na prvo mesto postavi organske kisle materiale.

Kot primere te skupine patent med drugim navaja huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline. Na tem mestu jih omenjamo kot ponazoritev skupine materialov; njihovo podrobnejšo analizo bomo obravnavali v nadaljevanju serije.

Ali je takšna izbira naključna?

Patent začne z organskimi kislimi materiali

Ko patent začne opisovati prvo podkompozicijo, najprej predstavi skupino organskih kislih materialov kot eno izmed osnovnih skupin, primernih za njeno pripravo. Namesto ene same spojine navede več možnih predstavnikov iste funkcionalne skupine. 

Že samo zaporedje je zanimivo.

Avtor bi lahko začel s katero koli drugo skupino materialov.

Toda začne prav z organskimi kislinami.

To kaže, da jim v zasnovi prve podkompozicije pripisuje posebno mesto.

Patent sicer na tem mestu še ne pojasni vseh razlogov za takšno odločitev.

Pokaže pa jasno logiko predstavitve.

Kaj pomeni »organski kisli material«?

Pomembno je poudariti, da patent ne govori o eni sami snovi.

Govori o celotni skupini materialov.

Huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline imajo različne kemijske zgradbe in različne lastnosti.

Patent jih ne združuje zato, ker bi bile kemijsko enake.

Združuje jih zato, ker jim pripisuje primerljivo funkcionalno vlogo v prvi podkompoziciji.

To je pomembna razlika.

Patent ne sporoča:

»Uporabite natanko to spojino.«

Temveč:

»Uporabite material, ki izpolnjuje predvideno funkcijo v sistemu.«

Zakaj patent ne izbere le ene organske kisline?

To vprašanje je ključno.

Če bi patent zaščitil le eno organsko kislino, bi bila njegova uporabnost bistveno manjša.

Različna tla.

Različne podnebne razmere.

Različni lokalno dostopni materiali.

Vse to zahteva določeno prilagodljivost.

Patent zato ne zaščiti ene same spojine.

Zaščiti skupino materialov, ki po njegovem opisu lahko opravljajo enako funkcijo v prvi podkompoziciji. 

Takšen pristop omogoča, da tehnologija ostane prilagodljiva različnim razmeram, ne da bi pri tem izgubila svojo osnovno logiko.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo podrobno obravnavali pojem relativnega energijskega stanja.

Patent na tem mestu tega izraza sicer ne ponavlja.

Njegova notranja logika pa ostaja enaka.

Če imajo različni organski kisli materiali po patentu enako funkcionalno vlogo, potem v ospredju ni njihova kemijska identiteta, temveč njihova sposobnost sodelovanja v organiziranem sistemu priprave materiala.

To se neposredno povezuje z razmišljanjem iz prejšnjih poglavij, kjer smo pokazali, da patent poudarja predvsem pripravo materiala v določeno funkcionalno oziroma relativno energijsko stanje, ne pa spreminjanje njegove kemijske sestave.

Zakaj patent omenja oddajanje protonov?

Patent kot eno pomembnih funkcionalnih lastnosti te skupine omenja sposobnost oddajanja protonov ali sestavljenih ionov. 

Zakaj je to pomembno?

V kemiji oddajanje protonov vpliva na fizikalno-kemijsko okolje materiala.

To lahko spremeni pogoje, v katerih material sodeluje z drugimi sestavinami sistema.

Patent tej lastnosti zato pripisuje pomembno mesto pri pripravi prve podkompozicije.

Kako natančno ta lastnost prispeva h končnemu delovanju tehnologije BGA, pa patent na tem mestu še ne pojasni.

To ostaja odprto raziskovalno vprašanje.

Povezava s četrtim in osemnajstim poglavjem

V četrtem poglavju smo ugotovili, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo.

V osemnajstem poglavju smo videli, da to načelo velja tudi znotraj prve podkompozicije.

Devetnajsto poglavje naredi naslednji korak.

Sedaj prvič vidimo konkreten primer tega načela.

Patent kot prvo predstavi skupino organskih kislih materialov.

Ne zato, ker bi obstajala samo ena pravilna organska kislina.

Ampak zato, ker dopušča več materialov s podobno funkcionalno vlogo.

Kaj ta del patenta odpira kot raziskovalno vprašanje?

Patent predstavi organske kisle materiale kot prvo skupino.

Odgovorov pa še ne poda.

Odprta ostajajo vprašanja:

• Zakaj so bile kot prva skupina izbrane prav organske kisline?
• Ali imajo huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline skupno fizikalno ali funkcionalno lastnost?
• Kako pomembna je njihova sposobnost oddajanja protonov ali sestavljenih ionov?
• Kako bi bilo mogoče te lastnosti neodvisno eksperimentalno preveriti?

Prav ta vprašanja bodo osrednja tema naslednjih poglavij.

Kaj ta članek ne trdi

Ta članek ne trdi, da so huminske kisline, aminokisline ali maščobne kisline same po sebi dokaz učinkovitosti tehnologije BGA.

Prav tako ne trdi, da imajo vsi materiali v tej skupini enake kemijske ali biološke lastnosti.

Poudarja pa pomembno dejstvo:

Patent jih predstavi kot prvo skupino materialov prve podkompozicije in jim pripiše določeno funkcionalno vlogo v okviru svojega tehnološkega sistema. 

Kaj smo ugotovili?

✔ Patent začne opis prve podkompozicije z organskimi kislimi materiali.

✔ Kot primere navaja huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline.

✔ Ne zaščiti ene spojine, ampak celotno funkcionalno skupino.

✔ Kot pomembno lastnost omenja sposobnost oddajanja protonov ali sestavljenih ionov.

✔ To se neposredno povezuje z dosedanjo rdečo nitjo serije: pomembnejša od posamezne kemijske sestave je funkcionalna organizacija sistema.

Ključna misel poglavja

Patent BGA ne začne pri posamezni molekuli. Začne pri skupini materialov, ki naj bi zaradi svojih funkcionalnih lastnosti lahko sodelovali pri pripravi prve podkompozicije.

Devetnajsto poglavje predstavlja prvi neposreden stik z materiali, ki jih patent vključuje v prvo podkompozicijo.

Pomembno pa je, da patent tudi tukaj ostaja dosleden.

Ne gradi tehnologije na eni sami surovini.

Gradi jo na skupini materialov s podobno predvideno funkcijo.

To ponovno potrjuje eno osrednjih misli celotne serije:

Najprej organizacija. Nato proces. Šele zatem materiali.

V naslednjem poglavju bomo podrobneje analizirali prve konkretne predstavnike te skupine – huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline – ter raziskali, zakaj jih patent vključuje med ključne gradnike prve podkompozicije.