ANALIZA PATENTA BGA | 41. del: Fotosinteza kot osrednja hipoteza patenta

Po štiridesetih poglavjih smo prišli do ene najpomembnejših točk celotne analize.

Do zdaj smo postopoma spoznali, kako patent gradi svojo zgodbo. Najprej uvede nova pojma – relativno energijsko stanje in energijski spekter. Nato predstavi meritve, s katerimi poskuša pokazati, da se po obdelavi z BGA energijski odziv materialov spremeni. V 39. in 40. poglavju pa smo kritično analizirali, ali patent iz teh meritev upravičeno sklepa na biološke učinke.

Sedaj pridemo do vprašanja, ki je pravzaprav osrednje vprašanje celotnega patenta.

Zakaj naj bi sprememba energijskega spektra sploh povzročila boljšo rast rastlin?

Patent na to vprašanje odgovarja z eno samo besedo:

fotosinteza.

Prav fotosinteza predstavlja most med fizikalnimi meritvami in biološkimi učinki. Če ta most zdrži znanstveno presojo, postane razumljiva celotna logika izuma. Če pa se izkaže, da povezava ni dovolj utemeljena, se začne majati tudi osrednja razlaga delovanja BGA.

Zato je to poglavje eno ključnih v celotni knjigi.

Zakaj je fotosinteza tako pomembna?

Vsaka rastlina živi od energije Sonca.

Fotosinteza ni zgolj eden od številnih bioloških procesov. Je proces, ki omogoča nastanek skoraj vse organske snovi na Zemlji.

Pri fotosintezi rastlina absorbira svetlobo, ogljikov dioksid in vodo ter jih pretvori v sladkorje, ki predstavljajo osnovni vir energije in gradbeni material za nadaljnjo rast.

Če fotosinteza poteka učinkoviteje, rastlina proizvede več biomase, razvije močnejši koreninski sistem in praviloma bolje prenaša okoljski stres.

Prav zato skoraj vse sodobne agronomske tehnologije poskušajo na tak ali drugačen način izboljšati fotosintezo.

Nekatere povečujejo dostopnost hranil.

Druge izboljšujejo oskrbo z vodo.

Tretje zmanjšujejo bolezni.

Patent BGA pa predlaga drugačno možnost.

Ne izboljšuje fotosinteze neposredno preko kemije, ampak preko spremembe energijskega stanja sistema.

To je bistvena razlika.

Kaj patent dejansko trdi?

Patent večkrat navaja, da po obdelavi materiala z BGA pride do izboljšanja fotosintetske učinkovitosti rastlin.

Pomembno pa je razumeti, kako je ta trditev predstavljena.

Patent ne trdi, da BGA dovaja dodatno svetlobno energijo.

Prav tako ne trdi, da spreminja kemijsko zgradbo klorofila.

Namesto tega predpostavlja, da se zaradi spremembe energijskega stanja tal izboljša celotno fiziološko stanje rastline, kar naj bi omogočilo učinkovitejšo pretvorbo sončne energije v biomaso.

Gre torej za posredno razlago.

Veriga razmišljanja je naslednja:

obdelava tal → sprememba energijskega stanja → boljši fiziološki pogoji → učinkovitejša fotosinteza → večja rast.

To je logično zaporedje.

Vprašanje pa je, ali je bilo tudi eksperimentalno dokazano.

Kaj bi pričakovali od takšne hipoteze?

Če je fotosinteza res osrednji mehanizem delovanja BGA, bi pričakovali več vrst dokazov.

Na primer:

• meritve hitrosti fotosinteze,
• meritve izmenjave plinov,
• meritve vsebnosti klorofila,
• fluorescenco klorofila,
• učinkovitost fotosistema II (PSII),
• meritve absorpcije svetlobe,
• spremljanje nastajanja biomase skozi čas.

To so standardne metode sodobne rastlinske fiziologije.

Prav te omogočajo neposredno preverjanje, ali se fotosinteza dejansko izboljša.

Patent pa večine teh meritev ne predstavi.

Patent na primer ne predstavi meritev fluorescence klorofila, izmenjave plinov ali kvantnega izkoristka fotosistema II (PSII), ki danes predstavljajo standardne metode za neposredno ocenjevanje fotosintetske učinkovitosti. Namesto tega svojo razlago gradi predvsem na posrednih kazalnikih, kot so rast rastlin, pridelek in spremembe energijskih parametrov.

To je pomembna razlika.

Posredni dokaz ni enak neposrednemu dokazu

Večji pridelek še ne pomeni nujno učinkovitejše fotosinteze.

Rastlina lahko bolje raste tudi zaradi številnih drugih razlogov.

Lahko ima na voljo več vode.

Lahko učinkoviteje izkorišča hranila.

Lahko porabi manj energije za obrambne mehanizme.

Lahko ima razvitejši koreninski sistem.

Lahko je manj izpostavljena boleznim.

V vseh teh primerih bi bil rezultat večja biomasa, čeprav fotosinteza sama po sebi ne bi bila bistveno drugačna.

Zato sodobna biologija razlikuje med izboljšano rastjo in neposredno izboljšano fotosintezo.

Patent teh dveh ravni ne loči vedno jasno.

Ali energijski spekter res odraža fotosintezo?

To je eno najzanimivejših vprašanj celotnega patenta.

V prejšnjih poglavjih smo videli, da se po obdelavi z BGA spremeni energijski spekter materiala.

Toda patent ne pokaže neposredne povezave med spremembo spektra in hitrostjo fotosinteze.

Ne predstavi grafa, kjer bi bilo mogoče hkrati opazovati povečanje pozitivne površine energijskega spektra in povečanje fotosintetske aktivnosti.

Prav tako ne pokaže primera, kjer bi večja pozitivna površina energijskega spektra vedno pomenila večji pridelek, ali primera, kjer bi manjša sprememba spektra pomenila manjši biološki učinek.

Z drugimi besedami:

patent predlaga povezavo, ne dokaže pa njenega univerzalnega delovanja.

Korelacija ni vzročnost

To je eno najpomembnejših metodoloških načel znanosti.

Če se dva pojava pojavita skupaj, to še ne pomeni, da eden povzroča drugega.

Če se po obdelavi z BGA hkrati pojavita bolj pozitiven energijski spekter in večja rast rastlin, to pomeni, da sta pojava povezana.

Ne pomeni pa nujno, da je prvi povzročil drugega.

Možno je tudi, da oba izvirata iz tretjega, še nepoznanega procesa.

Prav zato znanstvena metodologija zahteva dodatne poskuse, ki ločijo korelacijo od vzročnosti.

Kakšen bi bil idealen eksperiment?

Če bi danes želeli dokončno preveriti hipotezo patenta, bi morali zasnovati poskus, ki bi istočasno spremljal:

• energijski spekter,
• hitrost fotosinteze,
• količino klorofila,
• fluorescenco klorofila,
• rast biomase,
• dostopnost hranil,
• mikrobiološko aktivnost tal.

Takšen eksperiment bi omogočil ločitev vpliva energijskega parametra od drugih dejavnikov, kot so spremembe v dostopnosti hranil ali mikrobiološki aktivnosti.

Šele če bi sprememba energijskega spektra dosledno predhajala izboljšani fotosintezi in bi bila povezava ponovljiva v neodvisnih raziskavah, bi lahko govorili o verjetni vzročni povezavi.

Kaj nam to poglavje pove?

Patent postavi zanimivo in potencialno pomembno hipotezo: da sprememba energijskega stanja materiala vpliva na učinkovitost fotosinteze.

Hipoteza je notranje logična in se ujema z osrednjo idejo BGA, da tehnologija ne deluje predvsem preko dodajanja hranil, temveč preko spremembe organizacije sistema.

Vendar patent te povezave ne dokaže neposredno z meritvami fotosinteze. Namesto tega gradi argument na zaporedju posrednih opazovanj: spremembah energijskih parametrov, izboljšani rasti rastlin in interpretaciji, da sta pojava med seboj povezana.

To pomeni, da hipoteza ostaja znanstveno zanimiva, vendar še vedno zahteva neodvisno eksperimentalno preverjanje.

Povezava s prejšnjimi poglavji

To poglavje neposredno nadaljuje ugotovitve iz 39. in 40. poglavja.

V 39. poglavju smo analizirali, kako patent interpretira energijske meritve kot podporo biološkim učinkom.

V 40. poglavju smo ugotovili, da patent ne dokazuje vzročne povezave med spremembo energijskega spektra in izboljšano rastjo rastlin. Pokazali smo, da opažena korelacija sama po sebi še ni dokaz vzročnosti.

Sedaj vidimo, da tudi fotosinteza – kot domnevni most med energijskimi meritvami in biološkim odzivom rastline – ostaja predvsem hipoteza, ki je patent ne potrdi z neposrednimi meritvami. Prav to predstavlja naslednji logični korak v kritični analizi patenta.

Ključna misel poglavja

Patent postavi fotosintezo v središče razlage delovanja BGA, vendar neposrednih dokazov, da sprememba energijskega spektra povzroči učinkovitejšo fotosintezo, ne predstavi. Trenutni podatki podpirajo hipotezo, ne pa dokončnega dokaza.

Fotosinteza je srce celotnega koncepta BGA.

Če bi bilo mogoče dokazati, da sprememba energijskega stanja dosledno izboljša učinkovitost fotosinteze, bi patent dobil močno znanstveno oporo. Če pa se izkaže, da sta sprememba energijskega spektra in rast rastlin zgolj spremljajoča pojava brez neposredne vzročne povezave, bo treba razlago delovanja iskati drugje.

Največja vrednost tega poglavja zato ni v dokončnem odgovoru, temveč v natančni opredelitvi raziskovalnega vprašanja. Pokazali smo, da patent ponuja zanimivo hipotezo, vendar ta brez neposrednih fizioloških meritev ostaja odprta. Prav sposobnost razlikovanja med hipotezo, korelacijo in dokazano vzročnostjo je ena temeljnih značilnosti znanstvenega pristopa.

V 42. poglavju bomo podrobno analizirali vse rastlinske poskuse, predstavljene v patentu. Preverili bomo njihovo eksperimentalno zasnovo, kakovost kontrolnih skupin, ponovljivost rezultatov in statistično težo dokazov. Posebej bomo iskali odgovor na vprašanje, ali patent vsebuje neposredne meritve fotosinteze ali pa svojo razlago gradi predvsem na posrednih kazalnikih, kot so rast rastlin, biomasa in pridelek. Šele takrat bomo lahko objektivno ocenili, kako trdna je osrednja hipoteza celotnega patenta.