Aminokisline niso glavna sestavina – pa vendar brez njih sistema ni

Po organskem baznem materialu in fosfatni kamnini patent kot tretjo pomembno skupino navede kmetijske aminokislinev razponu 5–20 %. 

Na prvi pogled bi se komu zdelo nenavadno, da njihov delež ni večji.

Vendar je prav ta podatek zelo poučen.

V 21. poglavju smo ugotovili, da patent aminokislin ne vključuje zaradi njihove prehranske vrednosti, temveč zaradi njihove funkcionalne vloge. Njihova karboksilna skupina (-COOH) omogoča oddajanje protonov, zato jih patent uvršča med organske kisle materiale.

Sedaj prvič vidimo, kako pomembne so v celotni formulaciji.

Niso osnova sistema.

Niso pa niti zanemarljiv dodatek.

Njihov delež kaže, da imajo nalogo funkcionalnega povezovalca med osnovnim organskim materialom in drugimi sestavinami.

To se neposredno povezuje z 19., 20. in 21. poglavjem, kjer smo analizirali sposobnost organskih kislin, da vplivajo na fizikalno-kemijsko okolje sistema.

Maščobne kisline – majhen delež, velika funkcionalna vloga?

Patent nato doda še maščobne kisline, pri katerih največji dovoljeni delež znaša 7 %. Kot konkreten primer pozneje navaja stearinsko kislino. 

To neposredno potrjuje analizo iz 22. poglavja, kjer smo ugotovili, da patent huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline obravnava kot tri različne predstavnike iste funkcionalne skupine organskih kislih materialov.

Kemijsko so si te spojine zelo različne.

Njihova skupna značilnost ni kemijska podobnost, temveč funkcija, ki jim jo patent pripisuje v prvi podkompoziciji.

To je ena najpomembnejših ugotovitev dosedanje serije.

Patent razmišlja funkcionalno.

Ne klasifikacijsko.

Zakaj patent doda škrob?

Med sestavinami se pojavi še ena zanimiva skupina – polisaharidi, predstavljeni predvsem s koruznim ali krompirjevim škrobom v deležu 3–10 %. 

V 24. poglavju smo pojasnili, da so polisaharidi dolgoverižni ogljikovi hidrati.

V naravi imajo več funkcij.

Lahko predstavljajo zalogo energije.

Lahko imajo strukturno vlogo.

Patent pa njihove natančne funkcije ne pojasni.

Zato moramo biti previdni.

Lahko ugotovimo le, da jih sistematično uvršča med funkcionalne skupine prve podkompozicije, ne moremo pa z gotovostjo trditi, zakaj je njihov delež določen prav med 3 in 10 odstotki.

To ostaja odprto raziskovalno vprašanje.

Hidroabsorbenti – zakaj jih je tako malo?

Patent nato navede še hidroabsorbente oziroma sredstva za zadrževanje vode, katerih delež ne presega 5 %. 

Na prvi pogled je to presenetljivo.

Če je eden izmed ciljev tehnologije izboljšanje tal, bi kdo pričakoval precej večji delež.

Toda prav majhna količina nakazuje, da patent hidroabsorbentov ne razume kot glavni gradnik sistema.

Njihova naloga je očitno podporna.

Dodani so zato, da dopolnijo delovanje osnovnega organskega baznega materiala, ne pa da ga nadomestijo.

Tudi tukaj patent ne pojasni eksperimentalnega ozadja izbire razpona.

Ne vemo, ali je bil določen na podlagi laboratorijskih poskusov ali dolgoletnih terenskih izkušenj.

Mikroelementi – zakaj jih je tako malo?

Na koncu seznama najdemo še več mikroelementov:

• mangan,
• cink,
• baker,
• železo,
• molibden,
• bor. 

Njihovi deleži so zelo majhni.

Nekateri predstavljajo manj kot odstotek celotne formulacije.

To je zanimiv podatek.

Če bi bila bistvo tehnologije dodajanje mikrohranil, bi pričakovali bistveno večje koncentracije.

Patent pa mikroelemente očitno razume kot dopolnilne funkcionalne sestavine, ne kot nosilce tehnologije.

S tem ponovno potrjuje logiko, ki jo opažamo že od začetka serije.

Glavna ideja patenta ni povezana z eno samo učinkovino.

Temelji na organizaciji različnih funkcionalnih skupin.

Ali razmerja razkrivajo notranjo logiko sistema?

Ko pogledamo celotno formulacijo, opazimo zanimivo hierarhijo.

Največji delež predstavlja organski bazni material.

Sledi mineralna komponenta.

Nato organske kisline.

Šele potem pridejo polisaharidi, hidroabsorbenti in mikroelementi.

To ni naključno naštevanje.

Patent sestavin ne razporedi po abecedi niti po kemijski sorodnosti.

Razporedi jih po pomembnosti v sistemu.

Ali to pomeni, da višji delež pomeni tudi večji vpliv na končno delovanje?

Patent tega nikjer izrecno ne pove.

Toda sama struktura formulacije odpira prav to vprašanje.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V 3., 8., 9. in 10. poglavju smo obravnavali hipotezo relativnega energijskega stanja.

Patent tega izraza v odstavku [071] ne omenja.

Kljub temu pa je njegova notranja organizacija zanimiva.

Če je relativno energijsko stanje res odvisno od organizacije celotnega sistema, potem postane razumljivo, zakaj patent najprej določi velik delež organskega baznega materiala, nato mineralno komponento in šele nato manjše funkcionalne dodatke.

V takem primeru kemijska sestava posamezne snovi ne bi bila odločilna sama po sebi.

Odločilna bi bila medsebojna organizacija vseh funkcionalnih skupin.

To ostaja hipoteza.

Patent je ne dokazuje.

Je pa z njegovo notranjo logiko skladna.

Zakaj ravno ti razponi?

Eden najbolj zanimivih vidikov odstavka [071] je vprašanje, zakaj so razponi določeni prav tako.

Zakaj slama predstavlja 50–80 %, ne pa 30–90 %?

Zakaj aminokisline 5–20 %?

Zakaj hidroabsorbenti največ 5 %?

Patent odgovora ne poda.

Najverjetneje gre za razpone, ki izhajajo iz eksperimentalnih rezultatov in dolgoletnega razvoja tehnologije.

Toda brez objavljenih primerjalnih poskusov tega ni mogoče potrditi.

Prav zato ostaja to eno ključnih raziskovalnih vprašanj za prihodnje delo.

Kaj smo se naučili iz prve konkretne formulacije?

Po petindvajsetih poglavjih lahko prvič jasno vidimo notranjo logiko patenta.

Ne temelji na eni posebni kemični snovi.

Ne temelji na enem mineralu.

Ne temelji na eni organski spojini.

Temelji na organizirani kombinaciji različnih funkcionalnih skupin, pri katerih ima vsaka svoje mesto in približno določen delež.

To pomembno dopolnjuje ugotovitve iz:

• 4. poglavja, kjer smo pokazali, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo;
• 16. in 17. poglavja, kjer smo predstavili koncept podkompozicij;
• 19.–24. poglavja, kjer smo analizirali posamezne funkcionalne skupine.

Odstavek [071] prvič vse te elemente združi v enoten sistem. 

Ključna misel poglavja

Prva konkretna formulacija prve podkompozicije pokaže, da patent BGA ne ščiti ene same recepture. Ščiti arhitekturo sistema – organizirano razmerje med funkcionalnimi skupinami materialov, ki skupaj tvorijo osnovo tehnologije.

Do zdaj smo analizirali posamezne gradnike.

Od tega trenutka dalje pa se naše raziskovanje spreminja.

Ne bomo se več spraševali le, kaj patent vsebuje.

Začeli se bomo spraševati, zakaj so posamezne sestavine razporejene prav tako in ali njihova medsebojna razmerja razkrivajo globljo zasnovo tehnologije BGA.

To bo osrednje vprašanje naslednjega poglavja, kjer bomo analizirali, ali hierarhija deležev posameznih funkcionalnih skupin kaže na sistemsko logiko, ki je patent ne pojasni neposredno, vendar jo je mogoče razbrati iz njegove strukture.