Kaj nam analiza prvih dveh podkompozicij dokončno razkrije o načinu razmišljanja avtorjev patenta?

Od triindvajsetega poglavja naprej sistematično analiziramo prvo in drugo podkompozicijo patenta BGA. Sprva smo spoznali posamezne funkcionalne skupine materialov – organske kisline, anorganske materiale, polisaharide, hidroabsorbente in mikroelemente. Nato smo pokazali, da patent teh materialov ne obravnava kot naključnega seznama sestavin, temveč kot premišljeno organiziran sistem.

V sedemindvajsetem poglavju smo primerjali prvo in drugo podkompozicijo ter ugotovili, da sta skoraj enaki. V osemindvajsetem poglavju smo analizirali, zakaj patent doda 5-ALA šele v drugo podkompozicijo, v devetindvajsetem pa, zakaj zanjo določi izredno nizek razpon 1–3 ppm.

Preden nadaljujemo z naslednjim delom patenta, se je smiselno za trenutek ustaviti.

Kaj nam vseh teh poglavij pravzaprav pove?

Ali smo analizirali le posamezne sestavine?

Ali pa smo med vrsticami odkrili bistveno pomembnejše načelo?

Od recepture do arhitekture

Na začetku analize bi lahko pričakovali klasičen patent.

Takšen patent bi natančno določil posamezne sestavine in njihove količine.

Toda patent BGA tega ne naredi.

Namesto ene same recepture uporablja funkcionalne skupine.

Namesto ene same formulacije uporablja več podkompozicij.

Namesto nespremenljivih količin uporablja razpone.

Namesto ene izvedbe dopušča več možnih kombinacij.

To ni značilno razmišljanje klasične recepture.

To je razmišljanje sistemskega načrtovanja.

Patent ne ščiti posamezne mešanice.

Ščiti način, kako je sistem zgrajen.

To se neposredno povezuje z ugotovitvijo iz 4. poglavja, kjer smo pokazali, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo.

Zdaj lahko naredimo še korak dlje.

Patent ni vezan niti na eno samo izvedbo priprave.

Vezan je na arhitekturo celotnega sistema.

Funkcionalne skupine imajo pomembnejšo vlogo kot posamezne kemikalije

V devetnajstem poglavju smo prvič ugotovili, da patent razmišlja v funkcionalnih skupinah.

Najprej govori o organskih kislih materialih.

Šele nato začne naštevati posamezne predstavnike.

Huminske kisline.

Aminokisline.

Maščobne kisline.

Pozneje razširi sistem še na minerale, polisaharide, hidroabsorbente, koencime in druge skupine materialov.

V nobenem trenutku ne trdi, da je ena sama spojina nepogrešljiva.

Pomembna je funkcija.

Ne ime kemikalije.

To pomeni, da patent gradi tehnologijo od splošnega proti posameznemu.

Ne obratno.

Podkompozicije niso administrativna rešitev

Ko prvič preberemo patent, se lahko zdi, da sta prva in druga podkompozicija zgolj organizacijska rešitev proizvodnega procesa.

Toda analiza odstavkov [071] in [072] pokaže drugačno sliko.

Obe podkompoziciji sta skoraj enaki.

Kljub temu ju patent pripravi ločeno.

Če bi bila pomembna samo končna kemijska sestava, ločevanje ne bi bilo potrebno.

Ker pa patent pri njem vztraja, postane očitno, da je zaporedje priprave del same tehnološke zasnove.

Patent tega sicer nikjer neposredno ne razloži.

Toda njegova notranja logika postaja vse bolj jasna.

5-ALA potrdi sistemsko razmišljanje

Dodatek 5-ALA je morda najboljši dokaz, da patent razmišlja drugače kot klasična receptura.

Ne spremeni osnovne formulacije.

Ne spremeni funkcionalnih skupin.

Ne spremeni razmerij med glavnimi materiali.

Spremeni le eno podrobnost.

Drugi podkompoziciji doda 5-aminolevulinsko kislino (5-ALA) v koncentraciji 1–3 ppm.

Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da gre za nepomembno spremembo.

Toda prav tukaj postane logika patenta najbolj zanimiva.

Če bi patent želel zaščititi zgolj recepturo, bi 5-ALA brez težav vključil že v prvo podkompozicijo. Ker tega ne stori, postane očitno, da zanj ni pomembna le prisotnost določene snovi, temveč tudi trenutek, ko je vključena v sistem.

To pomeni, da patent ne varuje le seznama sestavin.

Varuje tudi njihovo organizacijo in zaporedje priprave.

Prav zato 5-ALA ni zgolj nova sestavina.

Predstavlja enega najmočnejših dokazov, da patent BGA razmišlja sistemsko in da njegovo bistvo ni v posamezni recepturi, temveč v arhitekturi celotnega tehnološkega postopka.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo razvili hipotezo, da patent BGA posebno pozornost namenja relativnemu energijskemu stanju sistema.

Analiza prvih dveh podkompozicij te hipoteze ne dokazuje.

Jo pa pomembno dopolnjuje.

Če je relativno energijsko stanje odvisno od organizacije sistema in medsebojnega delovanja njegovih komponent, potem postane razumljivo, zakaj patent toliko pozornosti namenja zaporedju priprave, funkcionalnim skupinam in ločenim podkompozicijam.

Prav tako postane razumljivo, zakaj lahko že izredno majhna količina 5-ALA predstavlja pomemben del celotne zasnove.

Če 5-ALA vpliva na sintezo klorofila in fotosintezo, potem bi bila njena vključitev lahko skladna s hipotezo o vplivu na energijske tokove oziroma relativno energijsko stanje biološkega sistema.

Patent pa tega nikjer neposredno ne pojasni.

Kaj smo se do zdaj dejansko naučili?

Če pogledamo zadnjih nekaj poglavij kot celoto, lahko ugotovimo nekaj pomembnega.

Patent nas ni naučil predvsem tega, katere materiale uporabiti.

Naučil nas je predvsem, kako o njih razmišlja.

Njegova logika temelji na več načelih:

• materiali imajo funkcionalne vloge;
• funkcionalne skupine so pomembnejše od posameznih spojin;
• podkompozicije predstavljajo organizacijske enote sistema;
• zaporedje priprave je pomemben del tehnologije;
• arhitektura sistema ima prednost pred posamezno recepturo.

Prav ta načela predstavljajo eno največjih vrednosti celotnega patenta.

Kaj patent pove – in česa ne pove

Do tega trenutka lahko jasno ločimo med dejstvi in interpretacijo.

Patent pove:

• uporablja več podkompozicij;
• posamezne podkompozicije vsebujejo funkcionalne skupine materialov;
• drugi podkompoziciji doda 5-ALA;
• dopušča razpone in različne izvedbe formulacije.

Patent ne pove:

• zakaj je izbral prav takšno arhitekturo;
• zakaj so podkompozicije pripravljene ločeno;
• zakaj uporablja prav takšne razpone;
• zakaj je 5-ALA dodana šele drugi podkompoziciji;
• kako posamezne odločitve vplivajo na biološki sistem.

Prav zato ostaja veliko prostora za nadaljnje raziskave.

Ključna misel poglavja

Po analizi prvih dveh podkompozicij postaja jasno, da patent BGA ne ščiti ene same recepture. Ščiti arhitekturo sistema – način organizacije materialov, njihovo funkcionalno razporeditev in zaporedje priprave. Prav ta sistemska zasnova predstavlja eno njegovih najpomembnejših inovacij.

Analiza od devetnajstega do tridesetega poglavja je pokazala, da patenta BGA ni mogoče razumeti zgolj s prebiranjem seznamov sestavin.

Njegova resnična logika se razkrije šele takrat, ko posamezne odstavke povežemo v celoto.

Videli smo razvoj od funkcionalnih skupin materialov do konkretnih formulacij, od posameznih sestavin do podkompozicij in od recepture do arhitekture sistema.

S tem zaključujemo prvi večji vsebinski sklop analize patenta.

V naslednjem poglavju bomo odprli Composition A in preverili, kako patent iz posameznih podkompozicij sestavi celoten sistem ter ali se arhitektura, ki smo jo prepoznali do zdaj, nadaljuje tudi na ravni celotne formulacije.