Ko najmanjša sestavina postane eno največjih vprašanj patenta

V sedemindvajsetem poglavju smo ugotovili, da patent drugo podkompozicijo zgradi skoraj enako kot prvo. Večina materialov ostane enaka, prav tako njihovi količinski razponi. Edina bistvena novost je dodatek 5-aminolevulinske kisline (5-ALA), ki jo patent uvrsti v koncentraciji 1–3 ppm.

V osemindvajsetem poglavju smo se vprašali, zakaj je 5-ALA dodana šele v drugi podkompoziciji in ne že v prvi. Ugotovili smo, da patent tega ne pojasni, vendar že sama ločena priprava obeh podkompozicij kaže, da je zaporedje priprave pomemben del tehnološke zasnove.

Zdaj pa se odpre novo vprašanje.

Če je 5-ALA res tako pomembna, zakaj je patent predvidel tako izredno majhno koncentracijo? Zakaj govori o 1–3 delih na milijon (ppm), medtem ko so vse druge sestavine zastopane v odstotkih?

Na prvi pogled se zdi to nepomembna podrobnost. Toda prav ta podatek je eden najbolj zanimivih v celotnem odstavku [072]. Patent namreč s tem nakaže, da posamezne sestavine v sistemu očitno nimajo enake funkcije.

Kaj pomeni 1–3 ppm?

Kratica ppm pomeni parts per million oziroma dele na milijon.

Gre za mersko enoto, ki se uporablja za opis zelo nizkih koncentracij določene snovi.

Za lažjo predstavo si predstavljajmo eno tono materiala. En ppm pomeni približno en gram snovi na tono materiala. Patent torej pri 5-ALA ne govori o kilogramih ali odstotkih, temveč o skoraj slednih količinah.

V primerjavi z drugimi sestavinami je razlika ogromna.

Organski bazni material predstavlja 50–80 % celotne formulacije.

Fosfatne kamnine 8–20 %.

Aminokisline 5–20 %.

Polisaharidi 3–10 %.

5-ALA pa le 1–3 ppm.

Njena koncentracija je torej več tisočkrat manjša od količin osnovnih sestavin.

Patent ta podatek navede zelo natančno, vendar ne razloži, zakaj je določil prav tak razpon.

Ali količina pove tudi nekaj o funkciji?

V kemiji pogosto velja preprosto pravilo: večja količina pomeni večji vpliv.

Biološki sistemi pa pogosto delujejo drugače.

Obstajajo spojine, ki že v izredno nizkih koncentracijah pomembno vplivajo na delovanje celotnega organizma. To velja za številne regulatorne molekule, rastlinske hormone in druge biološko aktivne spojine.

Patent sicer nikjer ne trdi, da ima 5-ALA takšno regulatorno funkcijo.

Vendar je zanimivo opaziti, da jo uporablja v koncentraciji, ki je značilna za snovi, katerih naloga ni graditi sistema, temveč vplivati na njegovo delovanje.

To je pomembna razlika.

Organski bazni material predstavlja osnovo sistema.

Minerali prispevajo anorgansko komponento.

Organske kisline opravljajo svojo funkcionalno nalogo.

5-ALA pa je dodana v tako majhni količini, da njena vloga skoraj zagotovo ni povečanje mase ali sprememba kemijske sestave celotne formulacije.

Njena morebitna funkcija mora biti drugačna.

Kakšna?

Patent na to vprašanje ne odgovori.

Zakaj patent izpostavi prav 5-ALA?

Če pogledamo celotno drugo podkompozicijo, hitro opazimo zanimivo podrobnost.

Patent posebej ne izpostavi nobene druge sestavine.

Ne poudarja fosfatnih kamnin.

Ne poudarja aminokislin.

Ne poudarja polisaharidov.

Ne poudarja mikroelementov.

Edina nova sestavina, ki jo posebej doda drugi podkompoziciji, je 5-ALA.

To pomeni, da ji avtorji patenta očitno pripisujejo posebno mesto v sistemu.

Pri tem moramo biti zelo previdni.

Patent ne pojasni, zakaj je izbral prav 5-ALA.

Ne razloži njenega mehanizma delovanja.

Ne predstavi eksperimentalnih rezultatov.

Ne pojasni niti tega, zakaj je določil razpon od 1 do 3 ppm.

Kljub temu pa dejstvo, da jo posebej navede, kaže, da ji pripisuje drugačno funkcionalno vlogo kot ostalim sestavinam.

Zakaj ravno 1–3 ppm?

To je eno najbolj zanimivih odprtih vprašanj celotnega patenta.

Zakaj ne 10 ppm?

Zakaj ne 50 ppm?

Zakaj ne 0,1 ppm?

Patent odgovora ne poda.

Vendar že sama izbira tako ozkega koncentracijskega območja nekaj pove.

Ozek razpon (1–3 ppm) namesto bistveno širšega območja (na primer 0,1–10 ppm) nakazuje, da gre verjetno za natančno določeno koncentracijo, ki temelji na eksperimentalnih ugotovitvah – vendar patent tega ne razkrije.

Prav tako ne pojasni, ali je bil ta razpon določen na podlagi laboratorijskih raziskav, dolgoletnih poskusov ali drugih razvojnih postopkov.

To ostaja eno ključnih odprtih vprašanj za nadaljnje neodvisne raziskave.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo razvili hipotezo, da patent BGA posebno pozornost namenja relativnemu energijskemu stanju sistema.

Patent te povezave nikjer neposredno ne opiše.

Vemo pa, da je 5-ALA v znanstveni literaturi prepoznana kot predstopnja pri sintezi klorofila in je zato neposredno povezana s fotosintezo.

Če 5-ALA vpliva na sintezo klorofila in posledično na fotosintezo, potem bi lahko bila njena vključitev v tehnologijo BGA skladna s hipotezo iz tretjega, osmega, devetega in desetega poglavja, da BGA posega v energijske tokove oziroma relativno energijsko stanje biološkega sistema. Patent pa te povezave nikjer neposredno ne pojasni.

Prav zato ostaja pomembno razlikovati med tem, kar patent dejansko trdi, in tem, kar lahko sklepamo na podlagi sodobnega znanstvenega znanja.

Kaj pravi znanstvena literatura?

Čeprav patent ne pojasni funkcije 5-ALA, sodobna znanstvena literatura tej spojini namenja precej pozornosti.

Raziskave so pokazale, da lahko nizke koncentracije 5-ALA pri različnih rastlinskih vrstah izboljšajo sintezo klorofila, povečajo učinkovitost fotosinteze ter omilijo posledice sušnega, slanega in temperaturnega stresa.

Patent teh raziskav ne omenja.

Prav tako ne trdi, da BGA deluje po enakem mehanizmu.

Vendar takšne raziskave pomagajo razumeti, zakaj je bila 5-ALA morda izbrana kot ena izmed sestavin sistema.

To še ne pomeni, da je to razlog njene vključitve v patent.

Pomeni pa, da znanstvena literatura pozna biološke učinke, ki so skladni z izbiro tako majhne koncentracije.

Kaj patent pove – in česa ne pove

Do tega trenutka lahko zelo jasno ločimo med dejstvi in interpretacijo.

Patent pove:

• da druga podkompozicija vsebuje 5-ALA,
• da je njena koncentracija določena med 1 in 3 ppm,
• da je dodana šele drugi podkompoziciji.

Patent ne pove:

• zakaj je bila izbrana prav 5-ALA,
• zakaj je določena koncentracija prav 1–3 ppm,
• zakaj je dodana šele drugi podkompoziciji,
• kakšen je njen mehanizem delovanja,
• ali je bila koncentracija določena na podlagi posebnih eksperimentalnih rezultatov.

Patent torej zelo natančno opiše postopek, bistveno manj pa razloži njegovo znanstveno ozadje.

Ključna misel poglavja

Patent 5-ALA ne izpostavi zaradi njene količine, temveč zaradi njene predvidene funkcionalne vloge. Prav dejstvo, da zanjo določi zelo ozek razpon 1–3 ppm, nakazuje, da koncentracija verjetno ni izbrana naključno. Ali temelji na eksperimentalnih ugotovitvah, patent ne razkrije. To ostaja eno najpomembnejših odprtih raziskovalnih vprašanj celotne tehnologije BGA.

Doslej smo ugotovili, da patent BGA ne gradi svoje inovativnosti na eni sami recepturi, temveč na organizaciji sistema, zaporedju priprave in funkcionalni razporeditvi posameznih sestavin.

Analiza 5-ALA kaže, da tudi najmanjša sestavina lahko odpira največ vprašanj.

Patent natančno določi njeno koncentracijo, ne pojasni pa razlogov za takšno odločitev.

To je pomembna ugotovitev.

Patent nam pove kaj storiti, precej manj pa zakaj.

V naslednjem poglavju bomo zato ponovno odprli patentno besedilo in preverili, ali se logika ohranjanja arhitekture ter postopnega dodajanja novih funkcionalnih elementov nadaljuje tudi pri tretji podkompoziciji. Če se vzorec ponovi, bomo lahko z večjo gotovostjo ocenili, da patent ne ščiti posamezne recepture, temveč celotno organizacijo sistema.