Po oseminštiridesetih poglavjih analize smo prišli do točke, ko nadaljnje razpravljanje o patentu samo po sebi ne more prinesti novih odgovorov.

Analizirali smo njegovo notranjo logiko.

Pregledali laboratorijske in poljske poskuse.

Ocenili energijske spektre, relativno energijsko stanje in QRS-meritve.

Pokazali metodološke pomanjkljivosti.

Ločili neposredne meritve od interpretacij.

Patent smo umestili tudi v širši okvir sistemske biologije, kompleksnih sistemov in sodobne fizikalne kemije.

Kljub temu ostaja najpomembnejše vprašanje še vedno odprto.

Ali BGA dejansko deluje tako, kot trdi patent?

To se neposredno povezuje z 48. poglavjem, kjer smo ugotovili, da sodobna znanost že pozna raziskovalne okvire, znotraj katerih bi bilo mogoče takšne pojave preučevati. Hkrati pa smo poudarili, da raziskovalni okvir sam po sebi še ni dokaz. Do dokončnega odgovora lahko pridemo le z natančno načrtovanimi, neodvisnimi in ponovljivimi eksperimenti.

Na to vprašanje danes ne more odgovoriti niti patent niti njegova kritika.

Odgovor lahko da le dobro zasnovana znanstvena raziskava.

Prav zato bo to poglavje drugačno od vseh prejšnjih.

Ne bomo več analizirali tega, kar je bilo narejeno.

Poskusili bomo zasnovati raziskovalni program, kakršnega bi danes pričakovala sodobna eksperimentalna znanost.

Iz analize preteklosti v načrtovanje prihodnosti

Do sedaj smo predvsem iskali odgovore na vprašanje, kaj patent vsebuje in česa ne vsebuje.

Od tega trenutka naprej pa si zastavimo drugo vprašanje.

Če bi danes začeli raziskovati BGA povsem od začetka, kako bi raziskavo načrtovali, da bi dobili čim bolj zanesljive odgovore?

To vprašanje je bistveno pomembnejše od razprave o posameznih trditvah patenta.

Dobro zasnovan eksperiment lahko potrdi ali ovrže hipotezo ne glede na to, kdo jo je postavil.

Prav zato znanost temelji na eksperimentu in ne na avtoriteti.

Če bi BGA prestal takšno preverjanje, bi njegovi rezultati dobili bistveno večjo težo.

Če ga ne bi prestal, bi dobili prav tako dragocen odgovor.

V obeh primerih bi pridobili novo znanje.

Cilj raziskovalnega programa zato ni dokazati, da ima patent prav.

Prav tako njegov cilj ni dokazati, da se patent moti.

Edini cilj je ugotoviti, katera razlaga najbolje ustreza dejanskim eksperimentalnim podatkom.

To je temeljno načelo znanstvene metode.

Prvo načelo – raziskava mora biti slepa

Ena največjih nevarnosti pri preverjanju novih tehnologij je pričakovanje raziskovalcev.

Če raziskovalec ve, kateri vzorec vsebuje BGA, lahko nezavedno vpliva na interpretacijo rezultatov.

Temu se sodobna znanost izogne z uporabo slepih poskusov.

Idealno bi bilo uporabiti dvojno slepi eksperimentalni načrt.

To pomeni, da niti raziskovalci, ki izvajajo meritve, niti raziskovalci, ki analizirajo rezultate, ne vedo, kateri vzorec vsebuje BGA.

Šele po zaključeni analizi se razkrije identiteta posameznih vzorcev.

Takšen pristop bistveno zmanjša možnost nezavedne pristranskosti.

Če bi BGA tudi v takšnem eksperimentu pokazal enake rezultate, bi bila njegova dokazna vrednost bistveno večja.

Če pa bi razlike izginile, bi to pomenilo, da so bili prejšnji rezultati morda vsaj deloma posledica eksperimentalne pristranskosti.

Zato danes dvojno slepi poskusi predstavljajo zlati standard raziskovanja na številnih področjih znanosti.

Drugo načelo – popolna ponovljivost

V številnih prejšnjih poglavjih smo ugotovili, da patent pogosto ne opisuje vseh metodoloških podrobnosti.

Manjkajo podatki o pripravi vzorcev.

Manjkajo kalibracije.

Manjkajo natančni pogoji meritev.

Manjkajo informacije o ponovljivosti rezultatov.

To mora sodobna raziskava odpraviti.

Vsak korak mora biti dokumentiran.

Vsak reagent.

Vsaka koncentracija.

Vsaka temperatura.

Vsak čas obdelave.

Vsaka uporabljena naprava.

Vsak algoritem obdelave podatkov.

Vsaka različica programske opreme.

Cilj ni le objaviti rezultate.

Cilj je omogočiti, da katerikoli laboratorij na svetu poskus natančno ponovi.

Prav ponovljivost predstavlja eno najpomembnejših meril znanstvene kakovosti.

Rezultat, ki ga ni mogoče ponoviti, ne glede na to, kako zanimiv je, ne more postati del splošno sprejetega znanstvenega znanja.

Tretje načelo – več neodvisnih laboratorijev

Ena sama raziskovalna skupina nikoli ne more dokončno potrditi nove tehnologije.

Zato bi moral raziskovalni program vključevati več popolnoma neodvisnih laboratorijev.

Vsak laboratorij bi uporabljal enak protokol.

Enake vzorce.

Enake merilne naprave.

Enake metode obdelave podatkov.

Rezultati bi ostali zapečateni do zaključka vseh meritev.

Šele nato bi jih primerjali.

Če bi različni laboratoriji dobili primerljive rezultate, bi to bistveno povečalo zaupanje v ugotovitve.

Če bi se rezultati pomembno razlikovali, bi bilo treba najprej poiskati razloge za razhajanja in šele nato nadaljevati raziskavo.

Prav takšne medlaboratorijske validacijske študije danes predstavljajo zlati standard preverjanja novih metod.

Enako pomembna kot neodvisnost laboratorijev je tudi neodvisnost financiranja raziskave.

Da bi se izognili morebitnim konfliktom interesov, bi bilo idealno, da raziskovalni program financirajo javne raziskovalne agencije, mednarodne znanstvene fundacije ali drugi financerji, ki nimajo neposrednega ekonomskega interesa v končnem izidu raziskave.

Takšna ureditev bi dodatno povečala zaupanje v rezultate ne glede na to, ali bi ti potrdili ali ovrgli hipoteze patenta.

Neodvisnost raziskovalcev in neodvisnost financerjev sta namreč enako pomembna stebra verodostojne znanosti.

Četrto načelo – meriti moramo celotno dokazno verigo

To je verjetno najpomembnejša ugotovitev celotne knjige.

V prejšnjih poglavjih smo pokazali, da patent meri posamezne dele procesa.

Meri energijske parametre.

Meri pridelek.

Ne meri pa vseh členov, ki oba pojava povezujejo.

Nova raziskava mora zato prvič izmeriti celotno dokazno verigo.

Ne zadostuje več odgovor na vprašanje:

Ali BGA poveča pridelek?

Odgovoriti moramo na precej zahtevnejše vprašanje:

Kaj se zgodi med uporabo BGA in povečanim pridelkom?

To pomeni, da moramo v istem eksperimentu istočasno spremljati:

• spremembe QRS-parametrov in energijskih spektrov,
• fizikalno-kemijske lastnosti tal,
• mikrobiološko aktivnost,
• spremembe talnega mikrobioma,
• razvoj koreninskega sistema,
• fotosintezo (fluorescenca klorofila, izmenjava plinov),
• vodni režim rastline,
• presnovne spremembe,
• rast biomase,
• pridelek,
• kakovost pridelka.

Šele ko bodo vsi ti podatki zbrani v istem eksperimentalnem sistemu, bomo lahko začeli graditi resnično dokazno verigo.

Šele takrat bo mogoče odgovoriti na vprašanje, ali so spremembe QRS-parametrov res povezane z nadaljnjimi biološkimi spremembami ali pa gre zgolj za časovno sovpadanje dveh neodvisnih pojavov.

Peto načelo – povezovanje disciplin

Ena največjih slabosti dosedanjih raziskav je, da posamezne stroke pogosto delujejo ločeno.

Kemiki preučujejo kemijo.

Biologi biologijo.

Agronomi pridelek.

Fiziki merilne naprave.

Statistiki analizirajo podatke.

Toda če je BGA res tehnologija, ki vpliva na organizacijo kompleksnega sistema, potem ena sama disciplina ne bo zadostovala.

Raziskava mora biti resnično interdisciplinarna.

V njej morajo sodelovati:

• agronomi,
• fiziologi rastlin,
• mikrobiologi,
• pedologi,
• fizikalni kemiki,
• bioinformatiki,
• molekularni biologi,
• statistiki,
• strokovnjaki za kompleksne sisteme.

Šele povezava različnih znanstvenih področij lahko zagotovi dovolj širok pogled na tako zapleten pojav.

To je tudi ena od najpomembnejših lekcij, ki smo se jih naučili skozi analizo celotnega patenta.

Od posameznega poskusa do mednarodnega raziskovalnega programa

V prvem delu poglavja smo predstavili temeljna načela raziskovalnega programa.

Raziskava mora biti dvojno slepa.

Popolnoma ponovljiva.

Izvedena v več neodvisnih laboratorijih.

Financirana neodvisno od ekonomskih interesov.

Meriti mora celotno dokazno verigo.

Temeljiti mora na sodelovanju različnih znanstvenih disciplin.

To se neposredno povezuje z 48. poglavjem, kjer smo pokazali, da kompleksni sistemi predstavljajo raziskovalni okvir, ne pa dokaza. Prav zato mora biti raziskovalni program zasnovan tako, da lahko vsako hipotezo preveri z objektivnimi, ponovljivimi in statistično zanesljivimi meritvami.

Naslednje vprašanje pa je še pomembnejše.

Kako takšen raziskovalni program dejansko organizirati?

Odgovor ni v enem samem velikem poskusu.

Odgovor je v postopnem preverjanju hipotez.

Vsaka naslednja stopnja mora temeljiti na uspešno zaključeni prejšnji stopnji.

Tako deluje sodobna eksperimentalna znanost.

Prva stopnja – preverjanje QRS-meritev

Najprej je treba odgovoriti na najbolj osnovno vprašanje.

Ali so QRS-meritve sploh ponovljive?

To vprašanje je pomembnejše od vseh razprav o mehanizmih delovanja.

Če osnovne meritve niso ponovljive, nadaljnje raziskovanje izgubi trdne temelje.

Prvi korak bi zato moral biti medlaboratorijski preizkus.

Več popolnoma neodvisnih raziskovalnih ustanov bi prejelo enake vzorce.

Uporabile bi enako merilno napravo.

Enak protokol.

Enak način kalibracije.

Enako obdelavo podatkov.

Rezultati bi ostali zapečateni do zaključka vseh meritev.

Šele nato bi jih primerjali.

Če bi različni laboratoriji dobili primerljive rezultate, bi QRS postal bistveno bolj verodostojen raziskovalni parameter.

Če bi se rezultati pomembno razlikovali, bi bilo treba najprej odpraviti vzroke teh razlik.

Šele nato bi bilo smiselno nadaljevati raziskovanje bioloških učinkov.

Druga stopnja – iskanje biološkega mehanizma

Če bi bila prva stopnja uspešna, bi sledilo bistveno zahtevnejše vprašanje.

Kaj se v rastlini dejansko spremeni po uporabi BGA?

To je prav tista vrzel, ki smo jo skozi poglavja od 41. do 47. večkrat izpostavili.

Patent prikazuje spremembe QRS-parametrov.

Prikazuje povečano rast.

Ne pokaže pa neposrednega fiziološkega mostu med obema pojavoma.

Nova raziskava bi morala to vrzel prvič zapolniti.

Istočasno bi bilo treba spremljati:

• fotosintetsko učinkovitost,
• fluorescenco klorofila,
• izmenjavo plinov,
• vodni potencial rastline,
• aktivnost ključnih encimov,
• razvoj koreninskega sistema,
• spremembe v mikrobiomu tal,
• dinamiko hranil,
• izražanje izbranih genov, povezanih s stresnim odzivom in presnovo.

Šele takšen večparametrski pristop bi omogočil razlikovanje med neposrednimi in posrednimi učinki.

Prvič bi lahko sledili celotni verigi dogodkov – od spremembe QRS-parametra do fizioloških sprememb in končnega agronomskega učinka.

Tretja stopnja – uporaba sodobnih tehnologij

Danes raziskovalci razpolagajo z orodji, ki jih ob nastanku patenta še ni bilo.

Visokoločljivostni satelitski posnetki.

Droni z multispektralnimi in hiperspektralnimi kamerami.

Avtomatski senzorji vlage in temperature.

Digitalno spremljanje razvoja rastlin.

Strojni vid.

Umetna inteligenca.

Velike podatkovne zbirke.

Vse te tehnologije omogočajo bistveno natančnejše spremljanje rastlin skozi celotno rastno sezono.

Namesto nekaj posameznih meritev lahko danes razvoj rastline spremljamo skoraj neprekinjeno.

To pomeni, da bi lahko prvič opazovali tudi časovno zaporedje sprememb.

Ali se najprej spremeni QRS?

Ali mikrobiološka aktivnost?

Ali fotosinteza?

Ali šele pridelek?

Takšne časovne analize bi lahko bistveno prispevale k razumevanju vzročnih povezav.

Pri tem bi lahko pomembno vlogo odigrala tudi umetna inteligenca, ki omogoča analizo izredno kompleksnih podatkovnih nizov in iskanje povezav med številnimi merjenimi parametri.

Vendar moramo tudi tukaj ostati previdni.

Umetna inteligenca lahko odkrije statistične vzorce.

Ne more pa sama dokazati vzročnosti.

Vzročnost lahko potrdi le dobro načrtovan eksperiment.

Četrta stopnja – večletni poljski poskusi

Tudi najboljši laboratorijski rezultati še ne pomenijo uspeha v praksi.

Kmetijstvo poteka na poljih.

Ne v laboratorijih.

Zato bi moral raziskovalni program vključevati večletne poljske poskuse.

Na različnih tipih tal.

V različnih podnebnih območjih.

Na različnih rastlinskih vrstah.

Ob različnih vremenskih razmerah.

Šele takrat bi bilo mogoče oceniti stabilnost učinkov.

Posebej pomembno bi bilo spremljati ekstremne razmere.

Sušo.

Visoke temperature.

Dolgotrajne padavine.

Biološke bolezni.

Če BGA res izboljšuje odpornost biološkega sistema, bi se morali njegovi učinki pokazati prav v takšnih stresnih razmerah.

Prav zato bi morali poskusi trajati več rastnih sezon.

Le tako bi bilo mogoče ločiti trajne učinke od naključnih letnih razlik.

Kdaj bi lahko rekli, da je BGA znanstveno potrjen?

To vprašanje se skozi celotno knjigo pojavlja skoraj neprestano.

Odgovor mora biti jasen.

Ne zadostuje en uspešen poskus.

Ne zadostuje ena objava.

Ne zadostuje en laboratorij.

Pred začetkom raziskave pa je treba odgovoriti še na eno pomembno metodološko vprašanje.

Ali bo raziskava statistično dovolj močna?

Vsi poskusi morajo biti načrtovani z zadostnim številom ponovitev, da omogočajo zanesljivo zaznavanje tudi manjših učinkov, ki so lahko biološko pomembni.

Premalo ponovitev lahko vodi bodisi do navidezno pozitivnih rezultatov bodisi do tega, da dejanskih učinkov sploh ne zaznamo.

Zato morata biti velikost vzorca in statistični načrt določena že pred začetkom raziskave, ne šele po zaključku meritev.

Šele nato lahko objektivno ocenjujemo rezultate.

BGA bi lahko šteli za znanstveno potrjenega šele takrat, ko bi bili izpolnjeni naslednji pogoji:

• QRS-meritve bi bile neodvisno ponovljive.
• Fiziološki mehanizem bi bil eksperimentalno pojasnjen.
• Laboratorijski rezultati bi bili potrjeni na polju.
• Različni raziskovalni centri bi dobili primerljive rezultate.
• Statistična analiza bi pokazala, da učinki niso posledica naključja.
• Rezultati bi bili objavljeni v uglednih recenziranih znanstvenih revijah.
• Druge raziskovalne skupine bi jih uspešno ponovile.

Šele takrat bi lahko govorili o prehodu iz zanimive raziskovalne hipoteze v splošno sprejeto znanstveno razlago.

Kaj pa, če raziskave hipoteze ne potrdijo?

To vprašanje je prav tako pomembno.

Znanost ne napreduje samo s potrjevanjem hipotez.

Napreduje tudi z njihovim ovrženjem.

Če bi raziskave pokazale, da QRS ni zanesljiv kazalnik.

Če fiziološkega mehanizma ne bi bilo mogoče dokazati.

Če rezultati ne bi bili ponovljivi.

Potem bi bilo treba hipotezo ustrezno spremeniti ali opustiti.

To ne bi pomenilo neuspeha znanosti.

Nasprotno.

Pomenilo bi, da je raziskovalni proces opravil svojo nalogo.

Prava znanost nima vnaprej določenega odgovora.

Ima le pošteno zastavljeno vprašanje.

Sklep celotne analize patenta

Po devetinštiridesetih poglavjih lahko oblikujemo sklep, ki je hkrati kritičen in pošten.

Patent BGA vsebuje vrsto zanimivih meritev, izvirnih idej in eksperimentalnih rezultatov.

Hkrati pa vsebuje metodološke vrzeli, ki danes preprečujejo dokončno znanstveno potrditev njegovih razlag.

To ne pomeni, da patent nima znanstvene vrednosti.

Pomeni pa, da njegova največja vrednost morda ni v dokončnih odgovorih, temveč v vprašanjih, ki jih odpira.

Prav ta vprašanja lahko postanejo izhodišče za novo generacijo raziskav.

Če bodo prihodnje raziskave potrdile njegove ključne hipoteze, bo BGA lahko pomembno prispeval k razumevanju biologije tal in sodobne agronomije.

Če jih ne bodo potrdile, bomo prav tako pridobili dragoceno znanje o delovanju kompleksnih bioloških sistemov.

V obeh primerih bo zmagala znanost.

Ključna misel poglavja

Resnična vrednost znanstvene metode ni v tem, da potrjuje naše zamisli, temveč v tem, da jih preverja z dovolj strogimi poskusi, da lahko njihovim rezultatom zaupamo ne glede na to, ali potrjujejo ali ovržejo začetno hipotezo. Če želi BGA postati del sodobne agronomije, mora prehoditi prav to pot – od zanimive ideje, preko neodvisne validacije, do splošno sprejetega znanstvenega spoznanja.

S tem poglavjem zaključujemo analitični del razlage patenta BGA.

Začeli smo s patentom.

Nadaljevali z njegovo notranjo strukturo.

Analizirali meritve.

Preverili metodologijo.

Ovrednotili eksperimentalne rezultate.

Primerjali patent s sodobno znanostjo.

Na koncu pa oblikovali raziskovalni program, ki bi lahko na objektiven način odgovoril na vprašanja, ki so se odpirala skozi vseh dosedanjih devetinštirideset poglavij.

To ni konec zgodbe o BGA.

Je začetek poti, na kateri bodo prihodnje raziskave odločile, ali bo ta tehnologija postala pomemben del prihodnosti regenerativnega kmetijstva ali pa bo ostala zanimiva, vendar ne dovolj potrjena raziskovalna hipoteza.

Uvod v 50. poglavje

Po analizi patenta, kritični presoji njegovih dokazov in oblikovanju raziskovalnega programa ostaja še zadnje vprašanje.

Kaj nas celotna zgodba o BGA uči o odnosu med inovacijami, znanstveno metodo in nastajanjem novih znanstvenih spoznanj?

V jubilejnem 50. poglavju bomo pogled usmerili širše – od samega patenta k razmisleku o tem, kako nastajajo znanstvene prelomnice, zakaj je kritično razmišljanje nepogrešljivo in kako lahko pogum za nove ideje obstaja hkrati z doslednim spoštovanjem znanstvene metode.