Po sedeminštiridesetih poglavjih smo prišli do pomembnega sklepa.

Patent BGA predstavi vrsto meritev, ki kažejo spremembe energijskih parametrov, ter številne poskuse, ki poročajo o izboljšani rasti rastlin. Hkrati pa smo ugotovili, da med obema deloma dokazne verige ostaja pomembna metodološka vrzel. Patent ne pokaže neposrednega mehanizma, ki bi spremembo energijskega stanja povezal s fiziološkimi procesi rastline.

To se neposredno povezuje s 47. poglavjem, kjer smo ugotovili, da dokazna veriga patenta ostaja nepopolna. Patent prikaže spremembo QRS-parametrov in ločeno prikaže izboljšano rast rastlin, ne predstavi pa neposrednih fizioloških meritev – na primer fluorescence klorofila ali izmenjave plinov –, ki bi oba pojava povezale v dokazano vzročno zaporedje.

To pomeni, da danes še ne moremo govoriti o dokončno dokazani teoriji delovanja BGA.

Toda s tem se raziskovanje ne konča.

Nasprotno.

Prav tu se začne naslednje vprašanje.

Ali sodobna znanost že pozna teoretične okvire, v katerih bi bilo mogoče takšne pojave razumeti?

Pomembno je poudariti, da v tem poglavju ne bomo dokazovali pravilnosti patenta. Prav tako ne bomo iskali potrditve za vsako njegovo trditev. Namen poglavja je precej bolj skromen in hkrati znanstveno pomembnejši.

Preverili bomo, ali obstajajo raziskovalna področja, ki kažejo, da biologije morda ni mogoče vedno razumeti zgolj kot vsote kemijskih reakcij.

Od redukcionizma do kompleksnih sistemov

Večino dvajsetega stoletja je biologija napredovala predvsem po redukcionističnem pristopu.

Če želimo razumeti organizem, ga razstavimo na manjše dele.

Če želimo razumeti celico, preučujemo njene organele.

Če želimo razumeti presnovo, analiziramo posamezne encime.

Če želimo razumeti rastlino, merimo posamezna hranila.

Ta pristop je prinesel izjemne rezultate.

Odkrili smo strukturo DNK.

Razumeli smo fotosintezo.

Razložili smo številne presnovne poti.

Razvili smo sodobno molekularno biologijo.

Toda proti koncu dvajsetega stoletja je postalo očitno, da pri številnih bioloških pojavih razumevanje posameznih delov še ne pomeni razumevanja sistema kot celote.

Celota je pogosto več kot vsota posameznih delov.

Iz tega spoznanja se je razvila znanost o kompleksnih sistemih.

Kaj pomeni kompleksni sistem?

Kompleksni sistem ni zgolj skupek posameznih delov.

Gre za sistem, v katerem medsebojne povezave ustvarijo nove lastnosti, ki jih posamezni deli sami nimajo.

Klasičen primer predstavljajo možgani.

Posamezen nevron ne razmišlja.

Milijarde medsebojno povezanih nevronov pa ustvarijo zavest.

Podobno velja za mravljišče.

Posamezna mravlja nima pregleda nad celotnim sistemom.

Kolonija kot celota pa se vede izredno organizirano.

Enako velja za človeški imunski sistem.

Noben posamezen imunski člen ne nadzoruje celotnega organizma.

Toda skupaj tvorijo izredno usklajen obrambni sistem.

Takšni pojavi se v znanosti imenujejo emergentne lastnosti – lastnosti, ki nastanejo šele zaradi organizacije sistema kot celote.

To pomeni, da vseh lastnosti sistema ni mogoče napovedati zgolj z analizo njegovih posameznih delov.

Prav organizacija odnosov med deli postane nova znanstvena spremenljivka.

Ali so tla kompleksni sistem?

Danes skoraj nihče več ne dvomi, da tla predstavljajo enega najbolj zapletenih bioloških sistemov na Zemlji.

V enem samem gramu rodovitne zemlje lahko živi več milijard bakterij, gliv in drugih mikroorganizmov.

Med njimi potekajo neprestane izmenjave hranil, kemičnih signalov in energije.

Rastlinske korenine sproščajo organske spojine.

Mikroorganizmi jih razgrajujejo.

Glive tvorijo mikorizne mreže.

Minerali se neprestano vežejo in sproščajo.

Voda prenaša raztopljene ione.

Organska snov nastaja in razpada.

Vsak od teh procesov vpliva na številne druge.

Zato sodobna pedologija vedno pogosteje opisuje tla kot kompleksen adaptivni sistem, katerega lastnosti niso odvisne le od kemijske sestave, temveč tudi od organizacije medsebojnih odnosov.

Tak pogled pomeni pomemben premik v razumevanju rodovitnosti tal.

Namesto vprašanja koliko hranil vsebuje zemlja postaja vse pomembnejše vprašanje kako učinkovito celoten sistem deluje.

Kaj to pomeni za razumevanje BGA?

Tu postane razprava posebej zanimiva.

Celotna analiza patenta je pokazala, da BGA svojih učinkov ne razlaga predvsem z dodajanjem velikih količin hranil.

Nasprotno.

Večkrat smo ugotovili, da so količine posameznih elementov pogosto bistveno manjše kot pri običajnih mineralnih gnojilih.

Patent zato predpostavlja nekaj drugega.

Da lahko razmeroma majhen poseg spremeni organizacijo celotnega sistema.

Podobna vprašanja se pojavljajo tudi v fizikalni kemiji.

Nobelovec Ilya Prigogine, dobitnik Nobelove nagrade za kemijo leta 1977, je s teorijo disipativnih struktur pokazal, da lahko odprti sistemi, ki so daleč od termodinamskega ravnovesja, pod določenimi pogoji spontano razvijejo novo stopnjo organiziranosti. Njegovo delo se ni nanašalo na BGA ali kmetijstvo, vendar je pomembno zato, ker kaže, da ideja o spremembi organizacije sistema zaradi razmeroma majhnih vplivov ni tuja sodobni fizikalni kemiji.

To seveda še zdaleč ne pomeni, da Prigoginova teorija potrjuje delovanje BGA.

Pomeni le, da sodobna znanost že pozna primere, kjer sprememba organizacije sistema povzroči kvalitativno drugačno obnašanje celote.

Podobne pojave poznamo tudi drugod.

Hormoni delujejo v izredno nizkih koncentracijah.

Signalne molekule prav tako.

Encimi lahko sprožijo dolge verige biokemijskih reakcij.

Njihova učinkovitost ni odvisna predvsem od mase, temveč od njihove vloge v regulacijski mreži.

To seveda še ne pomeni, da BGA deluje na enak način.

Pomeni pa, da osnovna ideja – da lahko razmeroma majhen poseg povzroči velik sistemski odziv – sama po sebi ni v nasprotju s sodobnim razumevanjem kompleksnih bioloških sistemov.

Pomembna meja med možnostjo in dokazom

Na tej točki moramo biti posebej previdni.

To, da sodobna znanost pozna kompleksne sisteme in teorijo samoorganizacije, še ne pomeni, da s tem potrjuje BGA.

Kompleksni sistemi predstavljajo raziskovalni okvir.

Ne predstavljajo dokaza.

Največ, kar lahko danes rečemo, je naslednje.

Patent BGA postavlja vprašanja, ki niso več povsem tuja sodobni biologiji, sistemski znanosti in fizikalni kemiji.

Ali njegova razlaga drži, pa ostaja predmet eksperimentalnega preverjanja.

Prav v tem je razlika med znanstveno odprtostjo in nekritičnim sprejemanjem novih idej.

Sistemska biologija – nova paradigma razumevanja življenja

V zadnjih dveh desetletjih se je v biologiji razvilo področje, ki ga danes poznamo kot sistemska biologija (Systems Biology).

Njeno izhodišče je preprosto, vendar zelo pomembno.

Živ organizem ni le zbirka posameznih molekul, genov ali encimov.

Predstavlja mrežo medsebojno povezanih procesov, pri katerih sprememba enega dela pogosto sproži odzive v številnih drugih delih sistema.

Sodobni raziskovalci zato vedno pogosteje uporabljajo matematične modele, mrežne analize in računalniške simulacije za razumevanje organizacije bioloških procesov.

Namesto vprašanja:

“Kaj naredi posamezna molekula?”

postavljajo novo vprašanje:

“Kako deluje celoten sistem?”

Ta premik predstavlja eno največjih sprememb sodobne biologije.

Če primerjamo ta pristop z analizo patenta BGA, opazimo zanimivo podobnost.

Patent prav tako ne govori predvsem o posameznem hranilu, ampak poskuša opisati stanje sistema kot celote.

Razlika pa je bistvena.

Sistemska biologija svoje modele gradi na obsežnih eksperimentalnih podatkih, matematičnih modelih in neodvisni ponovljivosti rezultatov.

Patent BGA za zdaj predstavlja predvsem raziskovalno hipotezo, ki takšno raven eksperimentalne potrditve še potrebuje.

Rastlina kot mreža medsebojnih signalov

Podoben razvoj opažamo tudi v fiziologiji rastlin.

Dolgo časa smo rastline razumeli predvsem kot organizme, katerih rast določajo voda, svetloba in hranila.

Danes vemo, da je slika precej bolj zapletena.

Koreninski sistem neprestano komunicira z mikroorganizmi.

Mikorizne glive povezujejo različne rastline v skupne podzemne mreže.

Hormoni usklajujejo rast posameznih organov.

Električni signali potujejo po rastlinskih tkivih.

Signalne molekule omogočajo usklajeno prilagajanje spremembam okolja.

Sprememba v enem delu rastline lahko sproži odzive v popolnoma drugem delu organizma.

To pomeni, da rastline niso zgolj pasivni porabniki hranil.

Predstavljajo izredno kompleksne regulacijske sisteme.

Če bi BGA dejansko vplival na organizacijo takšnega sistema, bi bilo pričakovati spremembe tudi na ravni fiziologije.

Toda prav tukaj se ponovno srečamo z omejitvijo patenta.

Kot smo pokazali že v 41. in 42. poglavju, patent ne predstavi neposrednih meritev fotosinteze, fluorescence klorofila, izmenjave plinov ali drugih fizioloških kazalnikov, ki bi takšno razlago neposredno podprli.

Zato takšna povezava ostaja znanstvena hipoteza.

Ali “energijsko stanje” nujno nasprotuje sodobni znanosti?

To vprašanje zahteva zelo previden odgovor.

Če izraz energijsko stanje razumemo kot nejasen ali mističen pojem brez merljive vsebine, potem takšen koncept nima mesta v znanstveni razpravi.

Če pa ga razumemo kot poskus opisa organiziranosti kompleksnega sistema z merljivimi parametri, postane razprava precej bolj zanimiva.

Sodobna znanost pozna številne primere, kjer posameznega pojava ni mogoče zadovoljivo opisati z eno samo kemijsko ali fizikalno spremenljivko.

Biološki sistemi so pogosto odvisni od usklajenosti številnih procesov hkrati.

Patent BGA poskuša prav to usklajenost opisati z energijskimi parametri.

Pri tem uporablja QRS-meritve kot integrativni kazalnik stanja sistema.

Ali QRS-parameter dejansko predstavlja zanesljiv pokazatelj organiziranosti biološkega sistema, danes še ni mogoče dokončno odgovoriti.

Prav to vprašanje predstavlja eno ključnih odprtih raziskovalnih nalog, ki smo jo izpostavili že v poglavjih o energijskih spektrih, relativnem energijskem stanju in metodologiji meritev.

Če se bo nekoč izkazalo, da QRS zanesljivo odraža spremembe organiziranosti biološkega sistema, bo to pomemben prispevek k razumevanju BGA.

Če pa se bo izkazalo nasprotno, bo treba poiskati drugačne razlage opaženih rezultatov.

To je bistvo znanstvenega procesa.

Kaj pa kvantna biologija?

V zadnjih letih se hitro razvija tudi področje kvantne biologije.

Raziskovalci preučujejo, ali imajo nekateri biološki procesi kvantne značilnosti.

Med najbolj znanimi primeri so raziskave prenosa energije pri fotosintezi, magnetorecepcije pri pticah in nekaterih encimskih reakcij.

Gre za področje, ki kaže, da sodobna biologija še zdaleč ni zaključena znanost.

Vendar pa je pri tem potrebna velika previdnost.

Patent BGA ne vsebuje eksperimentalnih dokazov, ki bi kazali na kvantne procese.

Zato bi bilo neutemeljeno trditi, da BGA temelji na kvantni biologiji.

To področje omenjamo zgolj zato, ker kaže, da tudi sodobna znanost raziskuje pojave, ki jih pred nekaj desetletji sploh ni znala opisati.

To pa še ne pomeni, da so ti pojavi povezani z BGA.

Previdnost pri uporabi teorije kompleksnih sistemov

Čeprav kompleksni sistemi danes predstavljajo eno najhitreje razvijajočih se področij znanosti, številni raziskovalci opozarjajo tudi na nevarnost njihove preširoke uporabe.

Pojem kompleksnosti sam po sebi še ne pojasni nobenega pojava.

Če ga uporabljamo brez jasnih eksperimentalnih dokazov, lahko hitro postane priročna razlaga za skoraj vsako hipotezo.

Enaka nevarnost obstaja tudi pri razlagi BGA.

Ni dovolj reči, da gre za kompleksen sistem.

Pokazati je treba, kako posamezne spremembe vplivajo na celotno mrežo procesov.

Treba jih je izmeriti.

Statistično ovrednotiti.

Neodvisno ponoviti.

Šele nato lahko govorimo o znanstveni razlagi.

Kompleksni sistemi zato predstavljajo raziskovalni okvir.

Nikakor pa ne predstavljajo dokaza.

Kaj smo se naučili po skoraj petdesetih poglavjih?

Ko pogledamo celotno analizo patenta, postane očitno, da smo prehodili dolgo raziskovalno pot.

Na začetku smo patent obravnavali predvsem kot skupek nenavadnih trditev.

Nato smo analizirali njegovo notranjo logiko.

Pregledali smo posamezne eksperimente.

Analizirali energijske spektre.

Ločili neposredne meritve od interpretacij.

Ocenili metodološke pomanjkljivosti.

Pripravili raziskovalni načrt za neodvisno validacijo.

Nazadnje pa smo se vprašali, ali sodobna znanost sploh pozna okvir, v katerem bi bilo mogoče takšne pojave raziskovati.

Odgovor je previdno pozitiven.

Ne zato, ker bi sodobna znanost že potrjevala BGA.

Temveč zato, ker danes že razpolaga s koncepti, kot so kompleksni sistemi, sistemska biologija, emergentne lastnosti in samoorganizacija, ki omogočajo raziskovanje podobnih vprašanj.

To pa še vedno ni dokaz.

Je šele izhodišče za raziskovanje.

Povezava s prejšnjimi poglavji

To poglavje predstavlja logično nadaljevanje celotnega drugega dela knjige.

V 38. poglavju smo prvič analizirali energijske spektre in QRS-meritve.

V 39. in 40. poglavju smo pokazali, da patent ne dokazuje neposredne vzročnosti med spremembo energijskih parametrov in rastjo rastlin.

V 41. poglavju smo ugotovili, da fotosinteza ostaja najverjetnejši, vendar še vedno hipotetični most med meritvami in biološkimi učinki.

V 42., 43. in 44. poglavju smo pokazali metodološke omejitve laboratorijskih in poljskih poskusov.

V 45. poglavju smo pripravili raziskovalni program za neodvisno validacijo.

V 46. poglavju smo razmišljali o možnosti nove agronomske paradigme.

V 47. poglavju pa smo natančno določili, kje se dokazna veriga patenta prekine.

Sedaj smo naredili še zadnji korak.

Namesto vprašanja, ali patent že vsebuje dokončne odgovore, smo preverili, ali sodobna znanost sploh pozna raziskovalne okvire, znotraj katerih bi bilo mogoče takšne pojave sistematično raziskovati.

Ključna misel poglavja

Največja vrednost sodobne znanosti ni v tem, da nove ideje nekritično sprejme ali jih vnaprej zavrne, temveč v tem, da zanje poišče ustrezen raziskovalni okvir in jih preveri z najbolj strogimi metodami. BGA danes stoji prav na tej meji. Kompleksni sistemi, sistemska biologija in sodobna fizikalna kemija kažejo, da ideja o organizaciji bioloških sistemov ni tuja znanosti. Ali patent BGA to organizacijo res meri z ustreznimi parametri, pa ostaja vprašanje, na katerega bodo lahko odgovorile le prihodnje neodvisne raziskave.

Po oseminštiridesetih poglavjih lahko patent BGA umestimo v precej širši znanstveni kontekst, kot se je zdel mogoč na začetku knjige.

Ne predstavlja več zgolj zbirke nenavadnih trditev, temveč raziskovalno hipotezo, ki odpira vprašanja o organizaciji kompleksnih bioloških sistemov.

To pa še ne pomeni, da so njegove razlage pravilne.

Pomeni predvsem, da jih danes ni več mogoče ocenjevati zgolj z vidika klasične kemije ali agronomije. Raziskati jih je treba z metodami sistemske biologije, sodobne fiziologije rastlin, fizikalne kemije in drugih disciplin, ki preučujejo delovanje kompleksnih sistemov.

Če bodo prihodnje raziskave potrdile meritve in razlage patenta, bo BGA lahko predstavljal pomemben prispevek k razumevanju biologije tal.

Če jih ne bodo potrdile, bo znanost pridobila prav tako dragoceno spoznanje o mejah te hipoteze.

V obeh primerih bo odgovor temeljil na dokazih, ne na prepričanjih.

Uvod v 49. poglavje

Po analizi patenta, njegovih meritev, metodoloških omejitev in širšega znanstvenega konteksta je čas za zadnje in najbolj praktično vprašanje celotne knjige.

Kako bi moral danes izgledati sodoben raziskovalni program, ki bi enkrat za vselej odgovoril na vprašanje, ali BGA res deluje tako, kot trdi patent?

V naslednjem poglavju bomo zasnovali takšen raziskovalni načrt – korak za korakom, od laboratorija do poljskih poskusov in mednarodne znanstvene validacije.