Kaj je pravzaprav predmet izuma?

V prvih petih poglavjih smo postopoma rekonstruirali raziskovalno logiko mednarodnega patenta WO2012003782A1. Pokazali smo, da izhodiščno vprašanje patenta ni, kako rastlini dodati več hranil, temveč kako povečati učinkovitost pretvorbe sončne energije v biološko maso.

Ugotovili smo tudi, da patent ne izhaja iz količine energije, temveč iz njene organizacije v biološkem sistemu.

Na tej točki bi večina bralcev pričakovala, da bo patent podrobno opisal sestavo izdelka.

Toda zgodi se nekaj presenetljivega.

Velik del patenta ni namenjen opisovanju izdelka, temveč proizvodni napravi in postopku priprave materiala.

Zakaj?

To vprašanje ni pomembno le z vidika patentnega prava. Predstavlja ključ za razumevanje celotne raziskovalne hipoteze BGA.

Patent ne ščiti formule

Pri večini klasičnih gnojil je najpomembnejša kemijska sestava. Patent zato običajno zaščiti natančno razmerje posameznih komponent ali novo učinkovino.

Pri BGA pa opazimo drugačen pristop.

Patent dopušča uporabo različnih organskih kislin, mineralnih komponent in drugih vhodnih materialov. Med opisanimi primeri so huminske kisline, alginati, aminokisline, nukleinske kisline, maščobne kisline ter druge organske spojine.

Če bi bila odločilna ena sama sestavina, tako široke izbire ne bi dopuščal.

Prva pomembna ugotovitev je zato naslednja:

Kemijska sestava sama po sebi očitno ni jedro izuma.

Kaj potem patent varuje?

Ko začnemo analizirati opis naprave, postane jasno, da patent največ pozornosti namenja vprašanju:

Kako material pripraviti?

Ne sprašuje se predvsem:

Kaj dodamo?

Ampak:

Kaj se z materialom zgodi med pripravo?

To je bistvena razlika.

Patent opisuje sistem, v katerem material prehaja skozi zaporedje natančno določenih tehnoloških faz. Prav temu postopku je namenjen velik del tehničnega opisa in konstrukcije naprave.

Že to kaže, da avtor največjo vrednost pripisuje procesu, ne recepturi.

Zakaj je postopek pomembnejši od sestavin?

To vprašanje lahko razumemo s preprostim primerom.

Predstavljajmo si dve violini.

Obe sta izdelani iz iste vrste lesa.

Obe vsebujeta enake materiale.

Toda ena je vrhunski koncertni instrument, druga pa proizvaja komaj prepoznaven zvok.

Razlika ni v kemijski sestavi lesa.

Razlika je v načinu njegove obdelave.

Če to misel prenesemo na BGA, lahko raziskovalno hipotezo izrazimo še drugače.

Isti vhodni material – na primer slama, huminske kisline ali aminokisline – ima lahko po patentiranem postopku drugačne lastnosti kot pred obdelavo.

Prav zato patent ne namenja največ pozornosti izbiri sestavin, temveč načinu njihove priprave.

Naprava kot orodje raziskovalne hipoteze

Na tej točki je pomembno poudariti nekaj, kar se pogosto spregleda.

Patentirana naprava ni cilj izuma.

Je orodje.

Njena naloga ni izdelati nove kemične spojine, temveč omogočiti natančno ponovljiv proizvodni postopek.

To je značilnost vsake resne tehnologije.

Če raziskovalna hipoteza temelji na določenem procesu, mora biti ta proces mogoče vedno znova izvesti pod enakimi pogoji.

Šele takrat lahko govorimo o znanstveno preverljivi tehnologiji.

Zakaj je patent napisan tako široko?

Patentni strokovnjaki dobro vedo, da je široko zasnovan patent pogosto zavestna strategija.

Če bi zaščitil le eno natančno formulacijo izdelka, bi bilo zaščito mogoče razmeroma preprosto obiti z manjšo spremembo sestavin.

Če pa patent zaščiti temeljni tehnološki postopek, postane zaščita bistveno širša.

Tudi pri BGA lahko opazimo prav tak pristop.

Patent ne poskuša monopolizirati posamezne organske kisline ali mineralne sestavine.

Ščiti način, kako se vhodni materiali obdelajo, da postanejo del raziskovalne hipoteze.

Kaj o tem pove raziskovalna logika?

Po dosedanji analizi lahko rekonstruiramo naslednji miselni tok.

Če je cilj izboljšati organizacijo energijskih tokov v biološkem sistemu, potem mora obstajati postopek, ki vhodni material pripravi drugače, kot bi ga pripravili s klasičnim mešanjem sestavin.

Prav zato se raziskovalna pozornost preseli iz kemijske formule na proizvodni proces.

To še ne pomeni, da poznamo mehanizem delovanja.

Pomeni pa, da zdaj razumemo, zakaj je naprava postavljena v samo središče patenta.

Patent med opisom proizvodnega sistema večkrat omenja uporabo elektromagnetnega polja kot enega izmed elementov proizvodnega postopka. Njegovo vlogo bomo podrobneje analizirali v naslednjem poglavju, ko bomo začeli razčlenjevati posamezne tehnološke korake.

Kaj smo do sedaj ugotovili?

✔ Patent ne temelji na zaščiti ene same kemijske sestave.

✔ Dovoljuje uporabo različnih vhodnih materialov.

✔ Jedro zaščite predstavlja proizvodni postopek.

✔ Naprava zagotavlja ponovljivost tega postopka.

✔ Raziskovalna hipoteza predpostavlja, da se ključna sprememba zgodi med obdelavo materiala.

Patent v enem stavku

Patent ne ščiti materiala, temveč postopek, s katerim material pridobi lastnosti, ki jih raziskovalna hipoteza povezuje z učinkovitejšo pretvorbo sončne energije v biološko maso.

Šesto poglavje predstavlja pomembno prelomnico pri razumevanju patenta WO2012003782A1.

Prvič postane jasno, da predmet zaščite ni predvsem izdelek, temveč način njegove priprave.

To ni običajna patentna odločitev.

Odraža raziskovalno hipotezo, da učinkovitost tehnologije ni odvisna zgolj od kemijske sestave vhodnih snovi, ampak od procesa, ki spremeni njihove lastnosti na način, pomemben za kasnejše delovanje v biološkem sistemu.

Kako je ta proces zasnovan in kakšno vlogo imajo posamezni elementi patentirane naprave, bomo podrobneje analizirali v naslednjem poglavju.

Misel avtorja

“Človek sveta ni ustvaril. Lahko ga le spoznava.”
— dr. Zhang Jianmin

Ta misel povzema raziskovalni duh celotnega patenta. Cilj tehnologije BGA ni spreminjati naravnih zakonov, temveč jih bolje razumeti in jih s pomočjo nadzorovanega tehnološkega postopka učinkoviteje uporabiti.