Ali imajo različni materiali lahko enako funkcionalno vlogo?

V dvajsetem poglavju smo analizirali, zakaj patent kot enega prvih konkretnih primerov organskih kislih materialov predstavi huminske kisline.

Patent pa pri tem ne ostane.

V istem odstavku [055] na isti patentni strani kot naslednji primer navede tudi aminokisline, ki jih prav tako uvršča med organske kisle materiale, primerne za pripravo prve podkompozicije.

Na prvi pogled je to presenetljivo.

Huminske kisline in aminokisline namreč niso enake spojine.

Njuna kemijska zgradba je različna.

Njun nastanek je različen.

Njuna vloga v naravi je različna.

Zakaj ju torej patent obravnava znotraj iste funkcionalne skupine?

Aminokisline so temelj živih sistemov

Aminokisline sodijo med najbolj raziskane organske molekule.

So osnovni gradniki beljakovin in sodelujejo pri skoraj vseh življenjskih procesih.

Prisotne so v rastlinah, mikroorganizmih, živalih in človeku, najdemo pa jih tudi v tleh kot del naravne organske snovi.

Njihova biološka vloga je dobro poznana.

Patent pa jih tudi tukaj ne omenja zaradi njihove prehranske ali presnovne funkcije.

Vključi jih kot enega izmed materialov za pripravo prve podkompozicije.

To pomeni, da jih obravnava predvsem kot funkcionalni element tehnološkega sistema.

Zakaj jih patent uvršča med organske kisle materiale?

To vprašanje je ključno.

Aminokisline vsebujejo dve pomembni kemijski skupini:

• amino skupino (-NH₂),
• karboksilno skupino (-COOH).

Prav karboksilna skupina (-COOH) omogoča oddajanje protonov, kar je bila ključna funkcionalna lastnost, ki smo jo obravnavali že v 19. poglavju pri organskih kislih materialih.

Zaradi te lastnosti jih patent uvršča v isto funkcionalno skupino.

To pomeni, da materialov ne razvršča po njihovem biološkem pomenu, temveč po funkcionalnih lastnostih, ki jih lahko prispevajo v pripravi prve podkompozicije.

Primerjava s huminskimi kislinami

To neposredno nadaljuje ugotovitve iz prejšnjega poglavja.

Tako kot huminske kisline tudi aminokisline prispevajo k funkcionalni zasnovi prve podkompozicije, čeprav na kemijski ravni predstavljajo povsem drugačno skupino spojin.

Prav ta primer lepo pokaže logiko patenta.

Patent ne išče kemijsko enakih materialov.

Išče materiale, ki lahko v sistemu opravljajo primerljivo funkcionalno nalogo.

Povezava z 19. in 20. poglavjem

V devetnajstem poglavju smo ugotovili, da patent začne z organskimi kislimi materiali kot funkcionalno skupino.

V dvajsetem poglavju smo analizirali huminske kisline kot prvi konkretni primer.

Sedaj vidimo, da patent isto logiko nadaljuje tudi pri aminokislinah.

Ne poudarja njihove kemijske različnosti.

Poudarja njihovo skupno funkcionalno mesto v prvi podkompoziciji.

To dodatno potrjuje doslednost celotnega patenta.

Funkcija pred kemijsko identiteto

Huminske kisline in aminokisline kemijsko nista sorodni spojini.

Kljub temu ju patent obravnava skupaj.

To pomeni, da kemijska podobnost očitno ni glavno merilo izbire.

Pomembnejša je sposobnost materiala, da sodeluje pri pripravi prve podkompozicije.

To ponovno potrjuje eno izmed osrednjih ugotovitev celotne serije.

Patent daje prednost funkciji pred recepturo.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo podrobno obravnavali pojem relativnega energijskega stanja.

Patent tega izraza tudi tukaj ne uporablja neposredno.

Njegova notranja logika pa ostaja enaka.

Če lahko različni materiali sodelujejo pri doseganju iste funkcionalne zasnove sistema, potem očitno končnega rezultata ne določa zgolj kemijska sestava.

Pomemben je način njihove organizacije in medsebojnega delovanja v tehnološkem postopku.

Kaj patent še vedno ne pojasni?

Patent navede aminokisline kot primer.

Ne pojasni pa:

• zakaj so izbrane prav aminokisline,
• katere njihove lastnosti so odločilne,
• ali imajo vse aminokisline enako funkcijo,
• ali obstajajo razlike med posameznimi aminokislinami.

Tudi tukaj patent predstavi tehnološko rešitev, ne pa popolne znanstvene razlage.

Kaj ta del patenta odpira kot raziskovalno vprašanje?

Patent odpira več pomembnih vprašanj.

• Katere lastnosti aminokislin so odločilne za njihovo vključitev?
• Ali imajo različne aminokisline primerljivo funkcionalno vlogo?
• Ali je pomembnejša njihova kemijska zgradba ali njihovo fizikalno-kemijsko obnašanje?
• Kako bi bilo mogoče njihove funkcije neodvisno eksperimentalno preveriti?

To so vprašanja, ki ostajajo odprta za nadaljnje raziskave.

Kaj ta članek ne trdi

Ta članek ne trdi, da aminokisline same po sebi dokazujejo učinkovitost tehnologije BGA.

Prav tako ne trdi, da imajo vse aminokisline enak učinek.

Poudarja pa pomembno dejstvo.

Patent jih v odstavku [055] predstavi kot enega izmed organskih kislih materialov prve podkompozicije ter jih obravnava kot del širše funkcionalne zasnove sistema.

Kaj smo ugotovili?

✔ Patent v odstavku [055] med organskimi kislimi materiali izrecno navede tudi aminokisline.

✔ Karboksilna skupina (-COOH) omogoča oddajanje protonov, kar se neposredno povezuje z razlago iz 19. poglavja.

✔ Tako kot huminske kisline tudi aminokisline predstavljajo funkcionalni gradnik prve podkompozicije.

✔ Patent ponovno daje prednost funkciji pred kemijsko identiteto materiala.

✔ Analiza potrjuje notranjo doslednost celotnega patenta.

Ključna misel poglavja

Patent BGA huminskih kislin in aminokislin ne povezuje zaradi njune kemijske podobnosti, temveč zato, ker jima pripisuje primerljivo funkcionalno vlogo pri pripravi prve podkompozicije.

Enaindvajseto poglavje potrjuje, da patent tudi pri naslednjem konkretnem materialu ostaja zvest isti logiki.

Huminske kisline in aminokisline so kemijsko zelo različne.

Patent pa ju obravnava skupaj.

Ne zato, ker bi bili podobni.

Temveč zato, ker naj bi obe prispevali k isti funkcionalni zasnovi prve podkompozicije.

To ponovno potrjuje eno izmed osrednjih ugotovitev naše serije:

V tehnologiji BGA funkcija materiala prevlada nad njegovo kemijsko identiteto.

V 22. poglavju bomo nadaljevali z naslednjim primerom organskih kislih materialov, ki jih patent vključuje v prvo podkompozicijo, ter raziskali, kako se posamezni materiali povezujejo v enoten funkcionalni sistem.