Ali imajo lahko kemijsko zelo različni materiali skupno funkcionalno nalogo?

V dvajsetem poglavju smo analizirali, zakaj patent kot primer organskih kislih materialov navaja huminske kisline.

V enaindvajsetem poglavju smo ugotovili, da v istem odstavku [055] omenja tudi aminokisline.

Patent pa seznam nadaljuje.

Prav v istem odstavku [055] med primere organskih kislih materialov uvršča še maščobne kisline, primerne za pripravo prve podkompozicije.

Na prvi pogled je to presenetljivo.

Huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline so namreč tri kemijsko zelo različne skupine spojin.

Zakaj jih patent združuje v isto funkcionalno skupino?

Kaj so maščobne kisline?

Maščobne kisline so naravne organske spojine, ki predstavljajo osnovne gradnike maščob in olj.

Prisotne so v rastlinah, živalih in mikroorganizmih ter imajo pomembno vlogo pri zgradbi celičnih membran in shranjevanju energije.

Patent kot enega izmed konkretnih primerov pozneje navaja stearinsko kislino, vendar je v odstavku [055] še ne omenja poimensko, temveč jo vključuje v širšo skupino maščobnih kislin.

Njihova biološka vloga je dobro raziskana.

Patent pa jih ne omenja zaradi njihove prehranske ali presnovne funkcije.

Tudi tukaj jih predstavi kot enega izmed možnih materialov za pripravo prve podkompozicije.

Zakaj jih patent uvršča med organske kisle materiale?

Tudi maščobne kisline vsebujejo karboksilno skupino (-COOH).

Prav ta funkcionalna skupina omogoča oddajanje protonov, kar smo že v 19. poglavju prepoznali kot skupno funkcionalno lastnost organskih kislih materialov, ki jih patent vključuje v prvo podkompozicijo.

Patent torej materialov ne razvršča glede na njihov izvor, biološko funkcijo ali kemijsko podobnost.

Razvršča jih glede na skupne funkcionalne lastnosti.

Skupna logika treh različnih skupin

Sedaj lahko prvič pogledamo celotno sliko.

Patent v istem odstavku [055] v isti funkcionalni skupini navaja:

• huminske kisline,
• aminokisline,
• maščobne kisline.

Kemijsko med njimi obstajajo velike razlike.

Njihov naravni izvor je različen.

Njihova biološka naloga je različna.

Skupna pa jim je prisotnost funkcionalnih lastnosti, zaradi katerih jih patent obravnava kot primerne materiale za prvo podkompozicijo.

To ponovno potrjuje, da patent ne gradi sistema okoli ene same kemijske formule.

Gradi ga okoli funkcionalnih lastnosti materialov.

Povezava s prejšnjimi poglavji

Ta del patenta lepo povezuje več dosedanjih ugotovitev naše serije.

V 4. poglavju smo pokazali, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo.

V 16. in 17. poglavju smo ugotovili, da razmišlja v obliki podkompozicij.

V 19. poglavju smo spoznali skupino organskih kislih materialov.

V 20. in 21. poglavju smo analizirali huminske kisline in aminokisline kot prva konkretna primera.

Sedaj vidimo še tretji primer – maščobne kisline.

S tem se analiza odstavka [055] logično zaokroži.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo večkrat obravnavali pojem relativnega energijskega stanja.

Patent tega izraza tudi tukaj neposredno ne uporablja.

Njegova notranja logika pa ostaja enaka.

Če dopušča več različnih materialov za isto funkcionalno mesto v sistemu, potem očitno ni odločilna njihova kemijska identiteta.

Pomembnejša je njihova vloga pri pripravi organiziranega sistema.

To ponovno podpira razmišljanje, da patent večji pomen pripisuje organizaciji materialov kot posameznim kemijskim spojinam.

Kaj patent še vedno ne pojasni?

Patent našteje maščobne kisline kot primer.

Ne pojasni pa:

• katere maščobne kisline ima natančno v mislih (čeprav pozneje v odstavku [071] posebej omenja stearinsko kislino),
• ali imajo vse maščobne kisline enako funkcijo,
• zakaj jih vključuje skupaj s huminskimi kislinami in aminokislinami,
• kako natančno prispevajo k delovanju prve podkompozicije.

Tudi tukaj patent predstavi tehnološko rešitev, ne pa podrobnega znanstvenega mehanizma.

Kaj ta del patenta odpira kot raziskovalno vprašanje?

Ta del odpira več pomembnih vprašanj.

• Katere funkcionalne lastnosti povezujejo vse tri skupine organskih kislin?
• Ali imajo pri pripravi prve podkompozicije primerljivo vlogo?
• Ali obstajajo razlike med posameznimi vrstami maščobnih kislin?
• Kako bi bilo mogoče njihovo funkcijo eksperimentalno preveriti?

Odgovorov patent na tem mestu še ne poda.

Kaj ta članek ne trdi

Ta članek ne trdi, da maščobne kisline same po sebi dokazujejo učinkovitost tehnologije BGA.

Prav tako ne trdi, da imajo vse maščobne kisline enake lastnosti.

Poudarja pa pomembno dejstvo.

Patent jih predstavi kot enega izmed predstavnikov organskih kislih materialov prve podkompozicije ter jih obravnava kot del širše funkcionalne zasnove sistema.

Kaj smo ugotovili?

✔ Patent v odstavku [055] med organskimi kislimi materiali navaja tudi maščobne kisline.

✔ Skupna jim je prisotnost karboksilne skupine (-COOH), ki omogoča oddajanje protonov.

✔ Patent tudi tukaj daje prednost funkcionalnim lastnostim pred kemijsko identiteto.

✔ Huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline predstavljajo tri različne primere iste funkcionalne skupine.

✔ Analiza ponovno potrjuje notranjo doslednost patenta.

Ključna misel poglavja

Patent BGA v istem odstavku [055] združuje huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline – kemijsko zelo različne materiale – zato, ker jim pripisuje skupno funkcionalno vlogo pri pripravi prve podkompozicije, ne zato, ker bi bili med seboj kemijsko podobni.

Patent nam v odstavku [055] pokaže pomembno načelo.

Huminske kisline, aminokisline in maščobne kisline – tri kemijsko povsem različne skupine spojin – so v istem odstavku uvrščene v isto funkcionalno skupino organskih kislih materialov.

Niso izbrane zaradi svoje kemijske podobnosti.

Patent jih združuje zato, ker jim pripisuje skupne funkcionalne lastnosti pri pripravi prve podkompozicije.

S tem poglavjem zaključujemo analizo odstavka [055] patenta, v katerem so predstavljene tri skupine organskih kislih materialov.

To je še ena potrditev osrednje ideje celotne serije:

Patent BGA gradi sistem na funkcionalnih lastnostih materialov, ne na eni sami kemijski recepturi.

V 23. poglavju bomo nadaljevali z naslednjim delom patenta in raziskali, kako se arhitektura prve podkompozicije razvija naprej.