Sejanje in vzgoja česna z uporabo organskih gnojil

Česen (Allium sativum) je ena najstarejših gojenih rastlin, ki jo cenimo zaradi njenega specifičnega okusa in zdravilnih lastnosti. Gojenje česna je razmeroma enostavno, vendar zahteva pravilno pripravo tal, skrbno izbiro sorte in primerno gnojenje. Uporaba organskih gnojil je ključnega pomena za doseganje visoke kakovosti pridelka in izboljšanje zdravja tal.

1. Izbira primernega mesta in priprava zemlje

Česen najbolje uspeva na sončnih legah in dobro odcednih tleh z rahlo kislim do nevtralnim pH (6,0–7,0). Težka, ilovnata tla niso idealna, saj zadržujejo preveč vlage in povečujejo tveganje za gnitje čebulic.

Priprava tal:

  • Globoko rahljanje: zemljo prekopljemo ali preorjemo do globine 20–30 cm, da omogočimo dobro rast korenin. V tem procesu se izgnemo tudi vsem grudam in grudicam!
  • Dodajanje organske snovi: pred sajenjem tla obogatimo z zrelim kompostom ali dobro uležanim gnojem, ki izboljšata strukturo tal in vsebnost hranil.
  • Preverjanje pH tal: če je pH prenizek, ga popravimo z dodatkom apna.
  • Dobro odcednost: če so tla težka, jih izboljšamo z dodatkom peska ali drobnega proda.

2. Sajenje česna

Česen sadimo jeseni (september–november) ali spomladi (marec–april), odvisno od podnebja in sorte. Jesensko sajenje je priporočljivo, saj omogoča boljši razvoj korenin pred zimo in večji pridelek.

Postopek sajenja:

  • Izbor sort: ločimo jesenski česen (trši in bolj aromatičen) ter spomladanski česen (mehkejši in lažje shranljiv).
  • Priprava strokov: tik pred sajenjem glavice razdelimo na posamezne stroke, pri čemer izbiramo največje in zdrave stroke.
  • Razmik: stroke sadimo na razdalji 10–15 cm v vrstah, ki so med seboj oddaljene 25–30 cm.
  • Globina sajenja: stroke posadimo 3–5 cm globoko pri spomladanskem česnu in 5–8 cm globoko pri jesenskem česnu.
  • Orijentacija stroka: stroke posadimo s koreninskim delom navzdol.

3. Uporaba organskih gnojil

Organska gnojila so ključnega pomena za zdravo rast česna in tvorbo velikih, dobro oblikovanih glavic.

Priporočena gnojila:

  • Kompost: v tla pred sajenjem vnesemo 5–10 kg komposta na kvadratni meter.
  • Gnoj: uporabimo 3–4 kg dobro uležanega gnoja na kvadratni meter. Svežega gnoja ne uporabljamo, saj lahko povzroči razvoj bolezni.
  • Lesni pepel: zagotavlja kalij in izboljšuje odpornost rastlin.
  • BGA organsko gnojilo: zagotavlja česnu optimalno razmerje hranil, vključno z dušikom, fosforjem in kalijem. Izboljšuje strukturo tal in spodbuja delovanje koristnih mikroorganizmov. Priporočeni odmerek: 130–180 g na kvadratni meter ob sajenju, dodatno dognojevanje ni potrebno.

4. Zalivanje in nega

  • Zalivanje: česen potrebuje enakomerno vlažna tla, še posebej v obdobju rasti listov in razvoja glavic. Prekomerno zalivanje lahko povzroči gnitje korenin.
  • Pletje: redno odstranjujemo plevel, ki tekmuje za hranila in vodo.
  • Mulčenje: jesensko posajen česen zaščitimo s slamo, listjem ali pokošeno travo, da preprečimo zimske poškodbe in ohranjamo vlago v tleh.

5. Obiranje in shranjevanje česna

Česen je pripravljen za pobiranje, ko se listi začnejo sušiti in rumeneti. To je običajno junija ali julija pri jesenskem česnu in avgusta pri spomladanskem česnu.

Postopek obiranja:

  • Ne pulimo česna na silo, temveč ga raje previdno izkopljemo s pomočjo vile ali lopate.
  • Sušenje: glavice česna sušimo na zračnem in senčnem mestu vsaj 2–3 tedne.
  • Shranjevanje: po sušenju odrežemo korenine in stebla ter česen hranimo na suhem in hladnem mestu (0–5 °C) za dolgotrajno obstojnost. V Franciji ga hranijo med 2–3 °C.

6. Varstvo pred boleznimi in škodljivci

Česen je naravno odporen na številne bolezni in škodljivce, vendar lahko vseeno naletimo na nekatere težave.

Bolezni:

  • Bela gniloba (Sclerotium cepivorum): preprečujemo z upoštevanjem kolobarja in saditvijo zdravih strokov.
  • Plesen česna (Penicillium spp.): pojavi se zaradi vlažnih tal ali poškodovanih strokov. Poskrbimo za dobro drenažo.
  • Rja na česnu (Puccinia allii): preprečujemo z zadostno razdaljo med rastlinami in odstranjevanjem okuženih listov.

Škodljivci:

  • Česnova muha (Delia antiqua): njene ličinke se prehranjujejo s koreninami česna. Preprečimo z uporabo zaščitnih mrež in spremljevalnim sajenjem (kamilice, ognjič).
  • Nematode (Ditylenchus dipsaci): povzročajo deformacije in propad rastlin. Uporaba zdravih strokov in kolobarjenje zmanjšata tveganje okužbe.

7. Podrobnejša razlaga o hranilih in njihovem vplivu na česen

  • Dušik (N): ključen za razvoj listov, vendar pretirana uporaba povzroči prekomerno rast zelenih delov na račun glavic.
  • Fosfor (P): pomemben za razvoj korenin in tvorbo močnih glavic.
  • Kalij (K): krepi odpornost rastlin in izboljšuje skladiščno obstojnost česna.

8. Kolobarjenje in spremljevalne rastline

  • Kolobarjenje: česen ne sadimo na isto mesto vsaj 3–4 leta, da zmanjšamo tveganje za bolezni.
  • Dobre spremljevalne rastline: paradižnik, korenje in jagode, ki odvračajo škodljivce in izboljšujejo rast česna.
  • Slabe spremljevalne rastline: grah in fižol, saj česen zavira njihovo rast.

9. Zaključek z empiričnimi dokazi

Študije kažejo, da uporaba organskih gnojil, kot je BGA gnojilo, lahko poveča pridelek česna za 10–20 % v primerjavi s konvencionalnimi metodami. Poleg tega organsko gnojenje izboljšuje kakovost tal in podaljšuje obstojnost pridelka.

Z upoštevanjem pravilnih agrotehničnih ukrepov in izbiro kakovostnih organskih gnojil lahko dosežemo zdrave, aromatične glavice česna ter ohranimo rodovitnost tal na dolgi rok.

Shopping Cart0

Košarica