Ali patent razkriva, da je zaporedje priprave pomembnejše od same recepture?

V sedemindvajsetem poglavju smo prvič neposredno primerjali prvo in drugo podkompozicijo, opisani v odstavkih [071]in [072] patenta. Ugotovili smo nekaj presenetljivega – obe podkompoziciji sta skoraj enaki. Razmerja med organskim baznim materialom, minerali, aminokislinami, maščobnimi kislinami, polisaharidi, hidroabsorbenti in mikroelementi ostanejo praktično nespremenjena. Patent uvede le eno bistveno novost: v drugo podkompozicijo doda 5-aminolevulinsko kislino (5-ALA) v koncentraciji 1–3 ppm.

Na prvi pogled se zdi ta sprememba skoraj nepomembna. Dodatek je izredno majhen, merjen v delih na milijon (ppm), kar pomeni, da predstavlja zanemarljiv delež celotne formulacije. Prav zato pa postane toliko bolj zanimiv.

Če bi bila 5-ALA nepomembna sestavina, je patent verjetno ne bi posebej izpostavil. Če pa jo posebej navede in jo doda šele v drugo podkompozicijo, potem se moramo vprašati: zakaj?

To vprašanje je bistveno pomembnejše od vprašanja, kaj 5-ALA sploh je. Patent namreč ne piše učbenika rastlinske fiziologije, ampak opisuje tehnološki postopek priprave materiala. Zato je pomembneje razumeti kdaj in zakaj je določena sestavina vključena v sistem kot pa zgolj poznati njene kemijske lastnosti.

Druga podkompozicija ni nova receptura

Ko primerjamo odstavka [071] in [072], opazimo, da patent skoraj v celoti ohrani enako sestavo obeh podkompozicij.

Organski bazni material ostane v razponu od 50 do 80 %. Fosfatne kamnine ostanejo med 8 in 20 %. Kmetijske aminokisline predstavljajo od 5 do 20 %, maščobne kisline največ 7 %, polisaharidi od 3 do 10 %, hidroabsorbenti največ 7 %, enaki pa ostanejo tudi mikroelementi.

Patent torej ne predstavi nove formulacije.

Predstavi novo fazo priprave.

To je pomembna razlika.

V petindvajsetem poglavju smo ugotovili, da patent ne ščiti ene same recepture, temveč funkcionalni okvir. V šestindvajsetem poglavju smo pokazali, da imajo posamezne skupine materialov znotraj tega okvira različne naloge. Sedemindvajseto poglavje pa je razkrilo, da se ta okvir ohrani tudi pri drugi podkompoziciji.

Zdaj lahko naredimo še korak dlje.

Patent ne spreminja recepture zato, ker ga zanima nekaj drugega – organizacija priprave.

To se neposredno povezuje z ugotovitvijo iz 4. poglavja, kjer smo pokazali, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo. Zdaj vidimo, da ni vezan niti na eno samo zaporedje mešanja vseh sestavin hkrati.

Namesto tega sistem razdeli na več ločeno pripravljenih enot.

Zakaj ne pripravi ene same zmesi?

To je eno najpomembnejših vprašanj dosedanje analize.

Če sta obe podkompoziciji skoraj enaki, zakaj ju patent sploh pripravlja ločeno?

Na prvi pogled bi bilo precej enostavneje pripraviti eno samo homogeno mešanico vseh sestavin. Takšen pristop bi bil tehnološko manj zahteven, hitrejši in cenejši.

Toda patent tega ne stori.

Vztraja pri pripravi dveh ločenih podkompozicij.

To pomeni, da je ločena priprava najverjetneje del same tehnološke zasnove in ne zgolj organizacijska podrobnost proizvodnje.

Patent tega sicer nikjer izrecno ne pojasni.

Vendar že sama struktura postopka kaže, da zaporedje priprave očitno ni naključno.

To nas ponovno spomni na eno od osrednjih ugotovitev celotne serije.

Najprej organizacija. Nato proces. Šele zatem materiali.

To je rdeča nit, ki se vleče od prvih poglavij pa vse do analize podkompozicij.

Ali je pomembnejši trenutek dodajanja kot sama sestavina?

Na prvi pogled se zdi, da je največja novost druge podkompozicije prav 5-ALA.

Toda morda največja novost sploh ni nova sestavina.

Morda je največja novost trenutek, ko jo patent doda.

Če bi patent želel poudariti predvsem kemijsko sestavo, bi lahko 5-ALA brez težav vključil že v prvo podkompozicijo.

Ker tega ne stori, se upravičeno vprašamo, ali je pomemben prav vrstni red priprave.

Patent odgovora ne poda.

Toda vprašanje ostaja odprto in ga je vredno raziskovati.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo razvili hipotezo, da patent BGA posebno pozornost namenja relativnemu energijskemu stanju materialov.

Patent tega izraza v odstavku [072] ne uporablja.

Vendar njegova notranja logika ostaja zanimiva.

Če je relativno energijsko stanje odvisno predvsem od organizacije sistema in medsebojnih interakcij posameznih komponent, potem postane razumljivo, zakaj patent vztraja pri ločeni pripravi skoraj enakih podkompozicij.

Ni pomembno samo, kaj dodamo.

Pomembno je tudi, kdaj to dodamo.

5-ALA je v znanstveni literaturi znana kot predstopnja pri sintezi klorofila in je zato neposredno povezana s fotosintezo. To bi lahko povezovali s hipotezo iz osmega poglavja, da BGA posega v energijske tokove oziroma vpliva na relativno energijsko stanje biološkega sistema – vendar patent te povezave nikjer neposredno ne pojasni.

Prav ta meja med patentnim besedilom in znanstveno interpretacijo je ena ključnih značilnosti celotne tehnologije.

Kaj patent pove – in česa ne pove

Do tega trenutka lahko jasno ločimo med dejstvi in interpretacijo.

Patent pove:

• da pripravi dve skoraj enaki podkompoziciji,
• da je 5-ALA dodana šele drugi podkompoziciji,
• da ohrani skoraj nespremenjeno arhitekturo sistema.

Patent ne pove:

• zakaj je 5-ALA dodana šele v drugi fazi,
• zakaj ni vključena že v prvo podkompozicijo,
• kakšen je njen natančen mehanizem delovanja,
• ali je vrstni red priprave povezan s fizikalnimi, kemijskimi ali biološkimi razlogi.

To pomeni, da patent zelo natančno opiše postopek, bistveno manj pa razloži mehanizem.

Ključna misel poglavja

Patent skoraj ne spremeni sestave druge podkompozicije. Spremeni pa trenutek, ko v sistem vključi 5-ALA. To nakazuje, da je pri tehnologiji BGA lahko organizacija priprave enako pomembna kot izbira posameznih materialov. Zakaj je temu tako, patent ne pojasni, vendar prav to odpira eno najzanimivejših raziskovalnih vprašanj celotne tehnologije.

Doslej smo postopoma ugotovili, da patent BGA ni zasnovan kot klasična receptura. Dopušča različne materiale, organizira jih v podkompozicije in skoraj identično formulacijo pripravi dvakrat, pri čemer se spremeni predvsem zaporedje vključevanja posameznih funkcionalnih elementov.

To pomeni, da patent vse več pozornosti namenja arhitekturi sistema, ne zgolj njegovi kemijski sestavi.

V naslednjem poglavju bomo zato naredili še korak dlje. Osredotočili se bomo na vprašanje, zakaj patent za 5-ALA določi prav koncentracijo 1–3 ppm in ali lahko tako ozko določen razpon razkrije kaj več o načinu razmišljanja avtorjev patenta.