Ali patent razvija eno formulacijo ali platformo za različne tipe tal?

V enaintridesetem poglavju smo prvič spoznali formulacijo A (Composition A). Takrat smo ugotovili, da patent ne ščiti ene same recepture, temveč arhitekturo sistema. Ločeno pripravljene podkompozicije se prvič združijo v celoto in tvorijo funkcionalni sistem.

Toda patent se pri tem ne ustavi.

Že v naslednjih odstavkih [073]–[075] predstavi še formulacijo B (Composition B) in formulacijo C (Composition C).

To je pomemben trenutek.

Če bi patent želel zaščititi zgolj eno formulacijo, bi se analiza končala pri formulaciji A.

Namesto tega patent predstavi več različic istega sistema.

Prav zato se v tem poglavju postavlja ključno vprašanje:

Ali patent razvija eno formulacijo ali platformo za različne tipe tal?

Patent predstavi tri formulacije

Patent v odstavkih [073]–[075] opiše tri formulacije.

Prva je namenjena predvsem slanim in alkalnim tlom.

Druga predvsem suhim tlom.

Tretja pa združuje obe.

Že ta struktura nakazuje, da patent razmišlja bistveno širše od klasične recepture.

Formulacija A

Patent določa naslednje razmerje:

• 10 % prve podkompozicije
• 20 % druge podkompozicije
• 70 % tretje podkompozicije

Po patentu je formulacija A primerna predvsem za:

• slana tla,
• alkalna tla,
• degradirana tla z visokim pH.

Patent jo predstavi kot osnovno rešitev za okolja, kjer je problem predvsem kemijsko neravnovesje tal.

Formulacija B

Patent nato predstavi formulacijo B:

• 15 % prve podkompozicije
• 15 % druge podkompozicije
• 70 % tretje podkompozicije

Ta formulacija je namenjena predvsem:

• suhim tlom,
• puščavskim območjem,
• območjem z izrazitim pomanjkanjem vode.

Na prvi pogled se zdi skoraj identična formulaciji A.

Toda prav ta navidezna podobnost je ena najzanimivejših ugotovitev celotnega patenta.

Primerjava formulacij A in B

Formulacija	Prva podkompozicija	Druga podkompozicija	Tretja podkompozicija	Sprememba
A	10 %	20 %	70 %	–
B	15 %	15 %	70 %	Prva +5 %, druga −5 %

Tabela pokaže nekaj presenetljivega.

Patent ne spremeni sestavin.

Ne uvede novih materialov.

Ne odstrani obstoječih komponent.

Spremeni zgolj pet odstotkov med prvo in drugo podkompozicijo.

Tretja podkompozicija ostane popolnoma enaka.

To pomeni, da različna funkcionalnost sistema ne izhaja iz novih kemikalij, temveč iz drugačne organizacije že obstoječih gradnikov.

Različna tla – ista arhitektura

To je morda najpomembnejša ugotovitev tega poglavja.

Formulacija A in formulacija B uporabljata skoraj identično arhitekturo.

Funkcionalne skupine ostanejo enake.

Podkompozicije ostanejo enake.

Spremenijo se le njihova medsebojna razmerja.

To pomeni, da patent različnih tipov tal ne rešuje z različnimi kemijami.

Rešuje jih z reorganizacijo istih gradnikov.

Takšno razmišljanje je precej drugačno od klasičnega razvoja gnojil.

Pri klasičnem pristopu bi za različne pogoje pogosto razvili popolnoma nove formulacije.

Patent BGA izbere drugačno pot.

Ohrani isto arhitekturo in spremeni predvsem razmerja med funkcionalnimi skupinami.

Povezava s prejšnjimi poglavji

Ta ugotovitev se neposredno povezuje z več pomembnimi zaključki iz dosedanje analize.

V 4. poglavju smo ugotovili, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo.

V 16. poglavju smo prvič spoznali koncept več podkompozicij.

V 17. poglavju smo ugotovili, da posamezne podkompozicije delujejo kot samostojni gradniki sistema.

V 30. poglavju pa smo pokazali, da patent ne ščiti ene recepture, temveč arhitekturo sistema.

Formulaciji A in B predstavljata neposredno potrditev vseh teh ugotovitev.

Zakaj ravno 10 : 20 : 70 in 15 : 15 : 70?

To je eno najpomembnejših odprtih vprašanj celotnega patenta.

Patent zelo natančno določi razmerji:

• 10 : 20 : 70
• 15 : 15 : 70

Toda nikjer ne pojasni, zakaj je izbral ravno ti dve kombinaciji.

To vprašanje je pomembno iz več razlogov.

Če bi šlo za približno oceno, bi patent verjetno uporabil širše intervale.

Namesto tega predstavi konkretna razmerja.

To nakazuje, da izbira najverjetneje temelji na eksperimentalnih rezultatih.

Toda patent teh rezultatov ne predstavi.

Zato ostaja odprto vprašanje:

Zakaj je za slana tla izbral ravno razmerje 10 : 20 : 70 in za suha tla ravno 15 : 15 : 70?

Patent odgovora ne poda.

To ostaja eno ključnih odprtih raziskovalnih vprašanj.

Formulacija C – najbolj prilagodljiv del sistema

Po predstavitvi formulacij A in B patent uvede še formulacijo C.

To je posebej zanimiva rešitev.

Formulacija C namreč ni nova receptura.

Patent jo izdela z mešanjem formulacij A in B.

Kot primer navede razmerje 1 : 1, hkrati pa dopušča tudi druge kombinacije.

To pomeni, da patent ustvarja sistem z veliko stopnjo prilagodljivosti.

Namesto razvoja vedno novih formulacij omogoča kombiniranje že obstoječih.

Takšen pristop močno razširi področje uporabe tehnologije.

Kaj nam pove formulacija C?

Formulacija C razkriva nekaj zelo pomembnega.

Patent očitno predvideva, da se problemi v naravi pogosto ne pojavljajo ločeno.

Tla so lahko hkrati:

• suha,
• slana,
• alkalna,
• degradirana.

Namesto da bi za vsako kombinacijo razvil novo formulacijo, patent uporabi modularni pristop.

Združi dve obstoječi formulaciji.

To dodatno potrjuje, da patent razmišlja sistemsko.

Njegov cilj ni izdelati eno idealno recepturo.

Njegov cilj je ustvariti prilagodljivo platformo.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo razvili hipotezo o relativnem energijskem stanju.

Patent te hipoteze nikjer neposredno ne potrdi.

Toda formulacije A, B in C jo zanimivo dopolnjujejo.

Če ista arhitektura ostaja skoraj nespremenjena, spreminjajo pa se predvsem razmerja med podkompozicijami, potem postane mogoče razmišljati, da patent večji pomen pripisuje organizaciji sistema kot posamezni kemijski sestavi.

Če je relativno energijsko stanje povezano z organizacijo sistema, potem takšna zasnova postane logična.

Patent tega ne pojasni.

Toda njegova notranja struktura ostaja presenetljivo dosledna.

Kaj patent pove – in česa ne pove

Patent pove:

• v odstavkih [073]–[075] predstavi tri formulacije;
• formulacija A je namenjena slanim in alkalnim tlom;
• formulacija B je namenjena suhim tlom;
• formulacija C združuje obe formulaciji;
• osnovna arhitektura ostaja enaka.

Patent ne pove:

• zakaj je izbral razmerje 10 : 20 : 70;
• zakaj je izbral razmerje 15 : 15 : 70;
• zakaj sprememba petih odstotkov zadostuje za drugačen namen uporabe;
• kako so bila ta razmerja določena;
• kakšni eksperimentalni rezultati stojijo za temi odločitvami.

Ključna misel poglavja

Formulacije A, B in C niso tri različne recepture istega izdelka. Predstavljajo tri izvedbe iste funkcionalne arhitekture. Patent s tem pokaže, da razvija prilagodljivo platformo za različne tipe tal in ne ene same univerzalne formulacije.

Odstavki [073]–[075] predstavljajo enega najpomembnejših prelomov v celotnem patentu.

Prvič postane jasno, da patent ne razvija ene same formulacije.

Razvija sistem različnih formulacij, ki temeljijo na isti arhitekturi.

Formulacija A rešuje predvsem probleme slanih in alkalnih tal.

Formulacija B je usmerjena v suha tla.

Formulacija C pa omogoča združevanje obeh pristopov.

S tem patent naredi pomemben korak od klasične recepture proti prilagodljivi tehnološki platformi.

V naslednjem poglavju bomo preverili, ali patent enako logiko ohrani tudi pri razlagi funkcij posameznih podkompozicij in ali nam končno razkrije, zakaj imajo v celotnem sistemu tako različne deleže.