Ali imajo posamezne podkompozicije različne naloge ali predstavljajo le tehnično razdelitev formulacije?

V dvaintridesetem poglavju smo ugotovili, da patent ne razvija ene same formulacije, temveč tri med seboj povezane formulacije – A, B in C. Ob tem smo pokazali, da patent skoraj ne spreminja kemijske sestave posameznih formulacij, temveč predvsem razmerja med podkompozicijami. Iz tega smo izpeljali pomemben zaključek: bistvo patenta ni posamezna receptura, ampak arhitektura sistema.

Toda s tem se odpre novo vprašanje.

Če je celotna formulacija sestavljena iz treh podkompozicij, zakaj jih patent sploh loči? Zakaj vseh sestavin ne združi že na začetku v eno samo homogeno zmes?

Na prvi pogled bi lahko pomislili, da gre zgolj za tehnološko poenostavitev proizvodnega postopka. Nadaljnje branje patenta pa pokaže drugačno sliko.

Patent začne postopoma razkrivati, da tri podkompozicije niso zgolj skupine sestavin, temveč predstavljajo tri funkcionalne dele istega sistema. S tem se analiza dokončno premakne od vprašanja “iz česa je sistem sestavljen” k bistveno pomembnejšemu vprašanju “kako sistem deluje”.

Tri podkompozicije kot funkcionalni moduli

Do tega trenutka smo posamezne podkompozicije obravnavali predvsem skozi njihovo kemijsko sestavo.

Prva podkompozicija vsebuje organski bazni material, mineralne dodatke, organske kisline, maščobne kisline, polisaharide ter mikroelemente.

Druga podkompozicija je skoraj enaka prvi, vendar vsebuje še dodatek 5-ALA, ki smo ga podrobneje analizirali v 28., 29. in 30. poglavju.

Tretja podkompozicija pa predstavlja največji delež končne formulacije in zato očitno ni zgolj pomožni dodatek, temveč pomemben gradnik celotnega sistema.

Toda patent zdaj naredi pomemben vsebinski premik.

Namesto vprašanja:

“Katere sestavine vsebuje posamezna podkompozicija?”

začne odgovarjati na drugo vprašanje:

“Kakšno nalogo ima posamezna podkompozicija znotraj celotnega sistema?”

To predstavlja pomemben prehod od kemijske analize proti funkcionalni arhitekturi.

Delovne hipoteze o vlogi posameznih podkompozicij

Do tega trenutka patent še ne opredeli izrecno funkcije posamezne podkompozicije.

Kljub temu njegova notranja struktura omogoča oblikovanje delovnih hipotez.

Glede na dosedanjo analizo lahko sklepamo, da prva podkompozicija zaradi svoje sestave najverjetneje predstavlja osnovni funkcionalni nosilec sistema.

Druga podkompozicija vsebuje en sam novi element – 5-ALA. Ker smo v prejšnjih poglavjih pokazali, da je 5-ALA povezan s sintezo klorofila in fotosinteznimi procesi, bi lahko druga podkompozicija predstavljala modul za uravnavanje bioloških oziroma energijskih procesov v rastlini. To bi lahko povezovali tudi s hipotezo iz 8. poglavja, da BGA posega v energijske tokove, vendar patent tega neposredno ne pojasni.

Tretja podkompozicija predstavlja največji delež končne formulacije, zato lahko domnevamo, da deluje kot osrednji povezovalni oziroma stabilizacijski del celotnega sistema.

Patent teh funkcij v tem delu še ne potrdi.

Zato ostajajo navedene razlage delovne hipoteze, ki jih bomo preverjali v nadaljevanju analize.

Zakaj vseh sestavin ne zmeša že na začetku?

To vprašanje postane eno ključnih vprašanj tega dela patenta.

Če bi bila pomembna zgolj končna kemijska sestava izdelka, bi bilo najbolj logično vse sestavine združiti že v prvi fazi proizvodnje.

Patent tega ne stori.

Najprej pripravi tri ločene podkompozicije.

Šele nato jih združi v končno formulacijo.

Takšna organizacija kaže, da ločevanje ni naključno.

Prav tako ga ni mogoče razložiti zgolj z organizacijo proizvodnega procesa.

Nasprotno.

Patent daje vtis, da želi najprej vzpostaviti posamezne funkcionalne module, šele nato pa jih povezati v celovit sistem.

To je pomembna razlika v primerjavi s klasičnimi formulacijami gnojil.

Hierarhija sistema

Iz dosedanje analize se postopoma oblikuje večnivojska organizacija patenta.

Na prvi ravni so posamezne kemične spojine.

Te tvorijo funkcionalne skupine.

Funkcionalne skupine sestavljajo posamezne podkompozicije.

Podkompozicije tvorijo formulaciji A in B.

Formulaciji A in B pa se lahko združita še v formulacijo C.

Takšna večstopenjska organizacija ni značilna za običajno recepturo.

Veliko bolj spominja na arhitekturo kompleksnega sistema, kjer ima vsaka raven svojo funkcijo in svoj pomen.

Povezava s prejšnjimi poglavji

Ta organizacija se presenetljivo dobro ujema z ugotovitvami iz dosedanje analize.

V 4. poglavju smo pokazali, da patent dopušča različne materiale znotraj istih funkcionalnih skupin.

V 16. poglavju smo prvič spoznali koncept treh podkompozicij.

V 17. poglavju smo pokazali, da prva podkompozicija predstavlja samostojen gradnik sistema.

V 30. poglavju smo ugotovili, da patent ne ščiti posamezne recepture, temveč arhitekturo sistema.

V 32. poglavju pa smo dokazali, da ista arhitektura omogoča nastanek več različnih formulacij za različne tipe tal.

Sedanje poglavje vse te ugotovitve poveže v logično celoto.

Podkompozicije niso ločene zato, ker bi bile kemično nezdružljive.

Ločene so zato, ker imajo znotraj sistema različne funkcionalne naloge.

Arhitektura pred kemijo

To predstavlja eno najpomembnejših ugotovitev dosedanje analize.

Klasična formulacija običajno nastaja tako, da najprej določimo kemijske sestavine in nato njihove deleže.

Patent BGA uporablja obrnjeno logiko.

Najprej določi funkcionalne module.

Šele nato zanje določi kemijsko sestavo.

To pomeni, da kemijska sestava sledi arhitekturi sistema.

Ne pa obratno.

Takšen način razmišljanja se skozi patent pojavlja vedno pogosteje.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V tretjem, osmem, devetem in desetem poglavju smo razvili hipotezo o relativnem energijskem stanju.

Patent te hipoteze nikjer neposredno ne omenja.

Toda njegova organizacija postaja vedno bolj zanimiva.

Če sistem gradi iz ločenih funkcionalnih modulov, ki se šele na koncu povežejo v celoto, potem postane mogoče razmišljati, da pomemben del njegovega delovanja izhaja iz organizacije sistema in ne zgolj iz posameznih kemijskih spojin.

Če je relativno energijsko stanje odvisno od organizacije sistema, potem takšna večnivojska arhitektura postane logična.

Patent tega ne pojasni.

Toda njegova notranja struktura ostaja izjemno dosledna in se dobro ujema s hipotezami, ki smo jih razvili v prejšnjih poglavjih.

Kaj patent pove – in česa ne pove

Patent pove

• sistem sestavljajo tri podkompozicije;
• podkompozicije se združujejo v različne formulacije;
• formulacije so namenjene različnim tipom tal;
• celoten sistem temelji na organizaciji več ločenih gradnikov.

Patent ne pove

• zakaj je izbral prav tri podkompozicije;
• zakaj posameznih sestavin ne združi že na začetku;
• kakšna je natančna funkcionalna naloga posamezne podkompozicije;
• kako posamezne podkompozicije med seboj komunicirajo po združitvi;
• zakaj takšna arhitektura izboljša delovanje sistema.

To ostajajo pomembna odprta raziskovalna vprašanja, ki jih bomo skušali razjasniti v nadaljevanju analize patenta.

Ključna misel poglavja

Patent sistema ne razdeli na tri podkompozicije zaradi enostavnejše proizvodnje, temveč zato, ker vsako obravnava kot samostojen funkcionalni modul. Šele njihova organizirana povezava ustvari končno formulacijo. To dodatno potrjuje, da je bistvo tehnologije BGA arhitektura sistema in ne zgolj kemijska receptura.

Z nadaljevanjem analize patent postopoma razkriva svojo pravo logiko.

Tri podkompozicije niso naključno razdeljene skupine sestavin.

Predstavljajo tri funkcionalne module, ki skupaj tvorijo celovit sistem.

Čeprav patent njihovih vlog v tem delu še ne opredeli neposredno, njegova notranja struktura jasno kaže, da posamezne podkompozicije niso namenjene le organizaciji proizvodnje, temveč organizaciji delovanja celotnega sistema.

S tem patent naredi nov korak stran od klasičnega razumevanja formulacije in še močneje potrdi ugotovitev, ki se ponavlja skozi celotno knjigo: bistvo tehnologije BGA ni posamezna kemična sestavina, temveč način, kako so posamezni gradniki organizirani v funkcionalno celoto.

V naslednjem poglavju bomo preverili, ali patent začne podrobneje pojasnjevati konkretne funkcije posameznih podkompozicij in ali njihove naloge dodatno potrjujejo hipotezo, da je organizacija sistema pomembnejša od same kemijske sestave.