Ali je bistvena le sestava sistema ali tudi trenutek, ko se posamezni deli združijo?

V dvaintridesetem poglavju smo ugotovili, da patent ne razvija ene same formulacije, temveč tri med seboj povezane formulacije – A, B in C. Ob tem smo pokazali, da patent skoraj ne spreminja kemijske sestave posameznih formulacij, temveč predvsem razmerja med podkompozicijami. Iz tega smo izpeljali pomemben zaključek: bistvo patenta ni posamezna receptura, ampak arhitektura sistema.

V triintridesetem poglavju smo naredili še korak naprej. Ugotovili smo, da tri podkompozicije niso zgolj skupine sestavin, temveč predstavljajo tri funkcionalne module istega sistema. Patent se je tako dokončno premaknil od vprašanja »iz česa je sistem sestavljen« k bistveno pomembnejšemu vprašanju »kako je sistem organiziran«.

Nadaljevanje patenta naredi nov pomemben korak.

Patent namreč prvič izrecno poudari, da podkompozicij ni nujno združiti že med proizvodnjo. Nasprotno – dopušča možnost, da ostanejo ločene vse do trenutka uporabe. To predstavlja pomemben odmik od klasičnega razumevanja formulacij, pri katerih je cilj čim prej pripraviti enoten končni izdelek.

Zakaj patent dopušča takšno možnost?

Ali gre zgolj za logistično prednost, ali pa ima trenutek združitve posameznih podkompozicij tudi funkcionalni pomen?

Prav to vprašanje predstavlja osrednjo temo tega poglavja.

Patent dopušča ločeno shranjevanje podkompozicij

V nadaljevanju patent pojasni, da so lahko posamezne podkompozicije pripravljene in shranjene ločeno ter združene šele pozneje, neposredno pred uporabo oziroma med uporabo.

Na prvi pogled se takšna rešitev zdi predvsem praktična.

Ločeno shranjevanje lahko olajša transport, podaljša stabilnost posameznih komponent ali poenostavi proizvodni proces.

Toda če pogledamo celotno logiko patenta, postane očitno, da takšna razlaga ni zadostna.

Patent že od začetka gradi sistem na zaporednem oblikovanju funkcionalnih enot. Zato možnost ločenega shranjevanja ni zgolj tehnična podrobnost, temveč naravno nadaljevanje njegove sistemske arhitekture. 

Za lažje razumevanje si lahko predstavljamo hipotetičen primer uporabe. Prva in druga podkompozicija bi lahko bili pripravljeni kot suha praška, tretja podkompozicija pa kot tekoča suspenzija. Posamezni deli bi bili shranjeni ločeno in združeni šele neposredno pred končno pripravo oziroma uporabo. Patent takšnega konkretnega primera sicer ne opisuje, vendar njegova zasnova jasno dopušča takšen način organizacije sistema.

Združevanje kot del tehnologije

Klasične formulacije običajno sledijo preprostemu postopku.

Najprej pripravimo posamezne sestavine.

Nato jih zmešamo.

Po mešanju dobimo končni izdelek.

Patent BGA razmišlja drugače.

Najprej oblikuje posamezne podkompozicije.

Vsaka ostane samostojna enota.

Šele nato jih združi v končno formulacijo.

To pomeni, da patent ne obravnava združevanja kot nepomembnega zaključnega koraka proizvodnje, temveč kot sestavni del celotne tehnologije.

Sam trenutek povezovanja posameznih modulov postane del patentirane logike sistema.

Organizacija postane pomembnejša od mešanja

Ta ugotovitev se zelo dobro povezuje z ugotovitvami iz prejšnjih poglavij.

V 25. in 26. poglavju smo pokazali, da patent ne ščiti ene same recepture, ampak projektni okvir.

V 27. in 28. poglavju smo ugotovili, da posamezne podkompozicije ohranjajo skoraj enako sestavo, spreminjajo pa se njihovi funkcionalni dodatki.

V 30. poglavju smo pokazali, da tudi dodatek 5-ALA ni pomemben zgolj zaradi svoje prisotnosti, ampak zaradi trenutka, ko je vključen v sistem.

Sedaj patent naredi še naslednji logični korak.

Ne poudarja več zgolj organizacije sestavin.

Poudarja tudi organizacijo njihovega združevanja.

Ali je pomemben tudi čas združitve?

To vprašanje patent sicer neposredno ne obravnava.

Vendar ga njegova struktura jasno odpira.

Če dopušča, da podkompozicije ostanejo ločene vse do uporabe, potem očitno ni nujno, da sistem obstaja kot popolnoma združena formulacija skozi celoten proizvodni proces.

To pomeni, da lahko trenutek združitve predstavlja pomemben del tehnologije.

Patent ne pojasni, zakaj je to pomembno.

Prav tako ne navaja eksperimentalnih rezultatov, ki bi takšno rešitev utemeljevali.

Toda sama vključitev te možnosti kaže, da je avtorjem patenta vprašanje organizacije proizvodnega procesa očitno predstavljalo pomemben element celotnega sistema.

Različne fizikalne oblike iste tehnologije

Patent nadalje pojasni, da so lahko posamezne podkompozicije oziroma njihova končna kombinacija pripravljene v različnih fizikalnih oblikah.

Lahko so v trdni obliki, kot praški ali granule.

Lahko so pripravljene kot suspenzije.

Lahko so tudi tekoče formulacije.

To je pomembna ugotovitev.

Patent ne ščiti ene same oblike izdelka.

Njegovo bistvo ostaja enako ne glede na to, ali je sistem pripravljen kot granulat ali kot tekoča formulacija.

Ponovno se potrjuje ista logika.

Oblika izdelka je prilagodljiva.

Arhitektura sistema ostaja nespremenjena. 

Še en dokaz sistemskega pristopa

Če pogledamo celoten patent od začetka analize dalje, postane vzorec vedno bolj očiten.

Patent dopušča različne organske materiale.

Dopušča različne mineralne materiale.

Dopušča različne aminokisline.

Dopušča različne polisaharide.

Dopušča različna razmerja podkompozicij.

Sedaj dopušča še različne fizikalne oblike in različne načine združevanja.

Skoraj vse je prilagodljivo.

Ena stvar pa ostaja ves čas enaka.

Organizacija sistema.

To je eden najmočnejših argumentov, da patent dejansko ščiti sistemsko arhitekturo in ne posamezne recepture.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

To poglavje se neposredno povezuje z ugotovitvijo iz 8. poglavja, kjer smo razvili hipotezo, da BGA sistemu ne dodaja energije, temveč material pripravlja v drugačno relativno energijsko stanje.

Če je ta hipoteza pravilna, potem postane razumljivo, zakaj patent tolikšno pozornost namenja organizaciji posameznih podkompozicij in dopušča njihovo združitev šele tik pred uporabo.

V takšnem primeru trenutek združitve ne predstavlja zgolj proizvodnega postopka, temveč bi lahko bil del priprave sistema v želeno funkcionalno stanje.

Patent tega neposredno ne potrjuje.

Vendar njegova notranja logika ostaja presenetljivo skladna s takšno delovno hipotezo in dodatno podpira razmišljanje, da organizacija sistema pomembno vpliva na njegovo delovanje.

Kaj patent pove – in česa ne pove

Patent pove

• podkompozicije so lahko pripravljene in shranjene ločeno;
• lahko se združijo šele pred uporabo;
• sistem je lahko pripravljen v različnih fizikalnih oblikah;
• bistvo tehnologije ni vezano na eno samo obliko izdelka.

Patent ne pove

• zakaj je ločeno shranjevanje pomembno;
• ali čas združitve vpliva na učinkovitost sistema;
• ali imajo posamezne podkompozicije med ločenim shranjevanjem različne funkcionalne naloge;
• zakaj dopušča različne fizikalne oblike iste tehnologije.

To ostajajo pomembna odprta raziskovalna vprašanja.

Ključna misel poglavja

Patent ne ščiti zgolj sestave posameznih podkompozicij, temveč tudi način njihove organizacije, shranjevanja in združevanja. Možnost, da podkompozicije ostanejo ločene do trenutka uporabe, dodatno potrjuje, da je bistvo tehnologije BGA sistemska arhitektura in ne zgolj končna kemijska formulacija.

Dosedanja analiza je pokazala, da patent postopoma gradi vedno kompleksnejšo sliko tehnologije BGA.

Najprej predstavi posamezne sestavine.

Nato funkcionalne skupine.

Tem sledijo tri podkompozicije.

Podkompozicije združi v različne formulacije.

Sedaj pa razkrije še nekaj novega – da tudi trenutek njihove združitve ni nujno določen v proizvodnji, temveč ga je mogoče prilagoditi načinu uporabe.

S tem patent dodatno utrdi sistemski značaj celotne tehnologije.

Organizacija sistema ponovno postane pomembnejša od posamezne kemične sestave.

V naslednjem poglavju bomo naredili nov pomemben korak. Patent začne predstavljati vodotopne formulacije in prvič odpre področje, ki ga lahko neposredno povežemo z razpravo o relativnem energijskem stanju. Prav tam se začne eden najpomembnejših vsebinskih sklopov celotne knjige.