Zakaj patent prvi podkompoziciji postopoma dodaja nove skupine materialov?

V prejšnjem poglavju smo ugotovili pomembno spremembo v razmišljanju patenta.

Po organskih kislih materialih patent predstavi še anorganske kisle materiale in s tem pokaže, da prva podkompozicija ni omejena na eno samo kemijsko skupino.

V nadaljevanju pa naredi še pomembnejši korak.

Ne govori več le o kislih materialih.

Patent začne opisovati celoten funkcionalni sistem prve podkompozicije, ki ga sestavljajo različne skupine materialov z različnimi nalogami.

Prvič se pojavijo:

• organski bazni materiali,
• minerali,
• polisaharidi,
• hidroabsorbenti,
• koencimi,
• dodatni funkcionalni materiali.

S tem postane jasno, da patent prve podkompozicije ne razume kot recepture, temveč kot organiziran sistem različnih funkcionalnih elementov. 

Od kislin k celotnemu sistemu

V poglavjih 19–23 smo analizirali predvsem organske in anorganske kisle materiale.

Sedaj pa patent razširi pogled.

V odstavku [062] pojasni, da lahko prva podkompozicija poleg organskih kislin vsebuje še številne druge skupine materialov:

• fotosenzitivne materiale,
• organske bazne materiale,
• minerale,
• polisaharide,
• hidroabsorbenti,
• beljakovine,
• neproteinske encime,
• tradicionalna kemična gnojila. 

To je pomemben trenutek.

Patent ne gradi več posamezne sestavine.

Gradi večplastni funkcionalni sistem.

Kaj pomeni organski bazni material?

Patent v odstavku [058] uvede nov pojem.

Organski bazni material opredeli kot organski material, ki lahko prispeva ogljik v sistem.

Med primeri navaja:

• rastlinske ostanke,
• slamo,
• lesne sekance,
• žagovino,
• ostanke zelišč,
• kompost,
• živalski gnoj,
• ostanke živilske industrije,
• papir,
• lubje,
• drevesne ostanke in druge organske materiale. 

Gre za zelo širok nabor.

Patent torej ponovno ne izbira ene same surovine.

Pomembnejša od izvora materiala je njegova funkcionalna vloga.

To neposredno nadaljuje ugotovitev iz 4. poglavja, kjer smo pokazali, da patent ni vezan na eno samo kemijsko sestavo.

Minerali niso dodani zaradi recepture

Naslednja pomembna skupina so minerali.

Patent jih ne opisuje zgolj kot vir posameznih elementov.

Navaja različne mineralne soli, sulfate, fosfate, silikate, karbonate ter tudi naravne kamnine, kot so:

• fosfatne kamnine,
• kalijeve kamnine,
• školjčne kamnine,
• zeoliti,
• kostna moka,
• ledeniški kamniti prah. 

To se neposredno povezuje s 4. poglavjem, kjer smo ugotovili, da patent dopušča različne materiale. Zdaj prvič vidimo konkretne primere mineralnih komponent, ki razširjajo funkcionalno zasnovo prve podkompozicije.

Patent hkrati določa tudi ustrezno velikost mineralnih delcev, kar kaže, da pripisuje pomen ne le kemijski sestavi, temveč tudi fizikalnim lastnostim materiala. 

Zakaj patent doda polisaharide?

Patent nato predstavi polisaharide.

Polisaharidi so dolgoverižni ogljikovi hidrati, ki lahko služijo kot vir energije ali kot strukturni elementi v bioloških in fizikalnih sistemih.

Kot primere navaja:

• škrob,
• celulozo,
• hitin,
• glikogen,
• agarozo,
• dekstran,
• hialuronsko kislino ter druge polisaharide. 

Na prvi pogled se zdi, da nimajo neposredne povezave z minerali ali organskimi kislinami.

Toda patent jih vseeno vključi v isto podkompozicijo.

To ponovno kaže, da razmišlja funkcionalno.

Vsaka skupina prispeva svojo nalogo v širšem sistemu.

Zakaj so pomembni hidroabsorbenti?

Patent nato predstavi še materiale za zadrževanje vode.

Med primeri omenja:

• silikagel,
• hidrogele,
• poliakrilamide,
• različne polimere za vezavo vode. 

Pri tem posebej opozori, da imajo sposobnost vezave vode tudi nekateri drugi materiali v sestavi, na primer pektin.

To pomeni, da posamezna funkcija ni nujno vezana le na eno samo komponento.

Več materialov lahko prispeva isto funkcionalno lastnost.

Zakaj patent omenja koencime?

V odstavku [070] patent med dodatne sestavine uvrsti še koencime.

Kot primere navede:

• vitamin B1,
• biotin,
• folno kislino,
• koencim A,
• askorbinsko kislino,
• riboflavin,
• koencim Q. 

Koencimi so pomembni, ker sodelujejo pri številnih biokemičnih reakcijah v živih organizmih. V tem smislu se njihova vključitev zanimivo povezuje z našo ugotovitvijo iz 2. poglavja, kjer smo razmišljali o možnosti, da BGA ne posega le v kemijsko sestavo materiala, temveč tudi v energijske tokove znotraj biološkega sistema.

Patent njihove natančne funkcije ne pojasni.

Njihova vključitev pa dodatno potrjuje, da prva podkompozicija ni zasnovana kot preprosta mešanica mineralov ali organskih kislin.

Gre za večkomponentni sistem.

Povezava z relativnim energijskim stanjem

V 8. poglavju smo postavili hipotezo, da patent poskuša pripraviti material v drugačno relativno energijsko stanje.

Ta del patenta tega ne dokazuje.

Ga pa zanimivo dopolnjuje.

Namesto iskanja ene same “idealne” sestavine patent postopoma gradi funkcionalno mrežo različnih materialov.

To je skladno z razmišljanjem, da bi lahko bile pomembne predvsem njihove medsebojne interakcije in organizacija sistema, ne zgolj posamezne kemijske spojine.

Kaj patent še vedno ne pojasni?

Čeprav patent zdaj predstavi skoraj vse glavne skupine materialov prve podkompozicije, še vedno ostajajo odprta vprašanja.

Ne pojasni:

• zakaj so bile izbrane prav te skupine,
• kako posamezna skupina prispeva h končnemu delovanju,
• ali imajo vse skupine enako pomembno vlogo,
• zakaj so določena razmerja med njimi prav takšna,
• kako njihove medsebojne interakcije vplivajo na končni rezultat.

Patent predstavi arhitekturo sistema, ne pa celotnega mehanizma njegovega delovanja.

Kaj ta članek ne trdi

Ta članek ne trdi, da so vse navedene skupine materialov nujne za uspešno delovanje BGA.

Prav tako ne trdi, da poznamo njihovo natančno funkcijo.

Pokaže pa pomembno dejstvo.

Patent prvo podkompozicijo gradi kot večkomponentni funkcionalni sistem, v katerem ima vsaka skupina materialov predvideno mesto.

Kaj smo ugotovili?

✔ Patent po organskih in anorganskih kislinah predstavi še organske bazne materiale.

✔ Nato doda minerale, polisaharide, hidroabsorbente in koencime.

✔ Prva podkompozicija postane organiziran funkcionalni sistem različnih materialov.

✔ To neposredno nadaljuje ugotovitve iz 4. poglavja o raznolikosti materialov.

✔ Vključitev koencimov se zanimivo povezuje z razpravo iz 2. poglavja o energijskih tokovih v bioloških sistemih.

✔ Hkrati celotna zasnova podpira hipotezo iz 8. poglavja, da patent gradi predvsem organizacijo sistema in ne zgolj kemijsko recepturo.

Ključna misel poglavja

Patent prve podkompozicije ne opisuje kot recepta iz nekaj sestavin, temveč kot funkcionalni sistem, v katerem različne skupine materialov opravljajo različne naloge znotraj iste celote.

Do zdaj smo posamezne skupine materialov obravnavali ločeno.

Patent pa jih v nadaljevanju začne združevati v konkretne sestave.

To pomeni pomemben prehod.

Od splošnega opisa materialov prehaja k dejanskim primerom prve podkompozicije.

V 25. poglavju bomo prvič podrobno analizirali konkretno sestavo prve podkompozicije, kot jo patent predstavi v odstavku [071], ter preverili, zakaj so izbrane prav določene količine posameznih materialov in kaj nam njihova razmerja povedo o logiki celotne tehnologije.